TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Pojem pogodbe o dosmrtnem preživljanju

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je pravni posel, ki med strankama konstituira dvostransko obligacijsko razmerje, na podlagi katerega je preživljavec zavezan do smrti preživljati preživljanca (sopogodbenik ali druga oseba). Preživljanec se na drugi strani zaveže s trenutkom svoje smrti na preživljavca prenesti svoje premoženje, ki obstoja v času sklenitve pogodbe (lahko gre za celotno premoženje ali samo za njegov del) in ki obsega tudi nepremičnine.[1]

Čeprav obligacija za obe stranki nastane istočasno, torej s trenutkom sklenitve pogodbe, pa izpolnitvi nista sočasni. Preživljavec mora svoje obveznosti iz pogodbe izpolnjevati ves čas do smrti preživljanca. Slednji pa glede nepremičnin izpolni svojo obveznost z izstavitvijo dovoljenja za vpis lastninske pravice preživljavca na nepremičninah v zemljiško knjigo. Preživljavec se lahko kot lastnik vpiše v zemljiško knjigo v trenutku preživljančeve smrti. Pri premičninah in drugih premoženjskih pravicah je izpolnitev opravljena z izjavo preživljanca, da s svojo smrtjo prenaša na preživljavca lastninsko pravico na določenih premičninah in jih takrat tudi izroča preživljavcu v posest. Dodatno je v vmesnem času (od sklenitve pogodbe do smrti) predmet preživljančevega izpolnitvenega ravnanja tudi opustitev nadaljnjega razpolaganja s premoženjem, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.[2]

Pogodba o dosmrtnem preživljanju spada med dednopravne pogodbe v širšem pomenu.[3] Skupaj z izročilno pogodbo je bila prvotno uvrščena v besedilo Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) iz leta 1976 in pozneje zaradi sistemske logike premaknjena v materijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Gre namreč za pogodbo obligacijskega značaja, saj pogodbenik, t.j. preživljanec, z njo ne razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti, ampak s premoženjem, ki ga ima ob sklenitvi pogodbe.[4] Iz tega razloga na njeno veljavnost posledično ne vplivajo določbe o neveljavnosti dednih pogodb v slovenskem pravnem redu.[5]

2. Obdavčitev

Obdavčitev premoženja, prejetega skladno s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ureja Zakon o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju: ZDDD). Davčna obveznost se ne ugotavlja po določbah Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2), saj slednji v 95. členu določa, da se odsvojitev nepremičnine po pogodbi o dosmrtnem preživljanju ne šteje za obdavčljivo odsvojitev kapitala.[6]

Zavezanec za plačilo davka je oseba, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej preživljavec, davčna stopnja pa je odvisna od dednega reda in vrednosti premoženja[7].

Pri davčni osnovi podarjenega in podedovanega premoženja obstaja posebnost, in sicer se obdavči neto premoženje. Davčno osnovo tako predstavlja vrednosti podarjenega oz. podedovanega premoženja v času nastanka davčne obveznosti (t.j. smrti preživljanca), zmanjšana za dolgove, stroške in bremena, ki se nanašajo na podedovano premoženje.[8] Pri premičninah se davčna osnova zniža za 5.000 evrov.[9]

3. Možnosti zmanjšanja davčne osnove

Oseba, ki nastopa v vlogi preživljavca in ni hkrati tudi dedič preživljanca (pogosto je pogodba o dosmrtnem preživljanju namreč sklenjena tudi med sosedi ali pa daljnimi sorodniki, zlasti v primeru ko preživljanec nima bližnjih sorodnikov ali potomcev), je lahko po smrti preživljanca soočena z visokim zneskom davka na dediščine in darila (ker po 8. členu ZDDD spada v najvišjo davčno stopnjo). Zaradi načela o obdavčitvi neto davčne osnove pa ima davčni zavezanec vedno možnost slednjo zmanjšati z ustreznimi dokazili o stroških, bremenih in dolgovih, ki so nastajali v času veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, t.j. v času, ko je preživljavec izpolnjeval svoje obveznosti po pogodbi.

V nadaljevanju so predstavljene nekatere tipične možnosti zmanjšanja davčne osnove:

1. vrednost nepremičnin: v primeru, da se zavezanec ne strinja z vrednostjo nepremičnin, ki jih je prejel po pogodbi o dosmrtnem preživljanju in ki jo je ugotovil davčni organ, lahko ta del davčne osnove zniža s predložitvijo poročila o oceni vrednosti nepremičnin, ki ga izdela cenilec nepremičnin in na podlagi katere se ugotovi drugačno (nižjo) vrednost nepremičnin;
2. stroški pomoči pri negi, higieni in oskrbi preživljanca: v tej kategoriji lahko preživljavec uveljavlja stroške plačil domske oskrbe, nege na domu, najema ali nakupa zdravstvene opreme oz. medicinskih pripomočkov, stroškov prevoza do zdravnika ali v bolnišnico itd., ki jih je plačeval preživljancu (oz. drugi osebi, navedeni v pogodbi o dosmrtnem preživljanju) v času trajanja pogodbe. Priporočljivo je, da se dokazila in računi glasijo na ime preživljavca. V primeru da je preživljavec sam skrbel za osebo, lahko ovrednoti svoje delo in število ur za pomoč pri negi, higieni in oskrbi preživljanca in ta znesek uveljavlja kot strošek, ki zmanjšuje davčno osnovo;
3. stroški pogreba: preživljavec jih dokazuje s predložitvijo računov komunale, potrdilom duhovnika, računom za stroške cvetja, pevce, stroške nagrobnika itd.;
4. stroški pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju: v primeru, da je v notarskem zapisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju jasno (datumsko) navedeno, da je preživljavec za osebo skrbel že pred sklenitvijo pogodbe in da preživljavec razpolaga z dokazili za stroške za to obdobje, lahko v dopisu davčnemu organu uveljavlja tudi slednje stroške.

4. Sklepno

Davčno napoved mora zavezanec vložiti v 15 dneh po smrti preživljanca. Koristno je, da istočasno predloži tudi vsa dokazila o znižanju davčne osnove (oz. vsaj napove dodatni dopis, ki bo vseboval tudi omenjena dokazila). Davčni organ se do uveljavljanih stroškov in predloženih dokazil zavezanca opredeli in zavezancu izda odmerno odločbo, zoper katero lahko preživljavec naknadno uveljavlja vsa pravna sredstva skladno z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

Izkušnje kažejo, da imajo različni davčni organi različne prakse, zahteve in tolerance glede priznavanja obstoja in obsega stroškov, bremen in dolgov, ki znižajo davčno osnovo pri davku po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Pomanjkanje obstoja ustaljene prakse odločanja, pa tudi »davčno« nepriznavanje določenih oblik pomoči (npr. hoja v trgovino, pomoč pri kuhanju, psihična ali moralna pomoč), pogodbo o dosmrtnem preživljanju uvrščajo v tvegane pogodbe za preživljavca, zlasti ob upoštevanju dejstva, da trajanja pogodbe ob sklenitvi ne moremo z gotovostjo napovedati.

Opombe:

[1] Določbe 557-563 OZ.

[2] Povzeto po: E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ – Pojem pogodbe o dosmrtnem preživljanju (Bojan Podgoršek).

[3] V tej skupini so še izročilna pogodba, darilo za primer smrti, pogodba o odstopu dednega deleža in sporazum dedičev o delitvi dediščine.

[4] Povzeto po: Obidič Boštjan, Dednopravne pogodbe v slovenskem pravu, magistrsko diplomsko delo, 2020.

[5] Določbe 103-105 ZD. Navedeno pa velja za dednopravne pogodbe v ožjem pomenu, kamor spadajo dedna pogodba (s pogodbo o pričakovani dediščini ali volilu ter s pogodbo o vsebini oporoke), skupna oporoka, pogodba o odpovedi neuvedenemu dedovanju in fidejkomisarična substitucija.

[6] Določba 95/I-2 ZDoh-2.

[7] 8. člen ZDDD.

[8] Določba 5/I ZDDD.

[9] Določba 5/II ZDDD.