TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2008/2018/27 (1312-07) z dne 9. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zgolj predloženi krstni list in ostala dokazila o opravljenem krstu sicer še ne predstavljajo resnično spremembo vere. Potrdilo z dne 1. 10. 2019, ki ga je tožnik priložil tožbi, in iz katerega izhaja, da že več kot leto dni redno obiskuje srečanja in je aktivni član te verske skupnosti, ni nedovoljena tožbena novota, kot to zmotno meni tožena stranka. Potrdilo namreč ni namenjeno zgolj izkazovanju opravljenega krsta, pač pa življenja v določeni verski skupnosti in s tem pristnosti spremembe vere.

Tožena stranka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tudi zaradi krsta, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Določilo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 namreč določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru torej ni nujno določilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost - tj. spremembo vere iz muslimanske v krščansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja.

Iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih, izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Pač pa je za presojo bistveno vprašanje, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.