TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik se moti, ko meni, da bi morala toženka pri presoji njegove aktivne legitimacije upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, torej presojati, ali sta izdani dovoljenji vplivali na njegove pravice ali pravne koristi, saj se citirana ustavna odločba ukvarja z vprašanjem aktivne legitimacije drugih oseb (torej ne strank v formalnem pomenu besede) pri uveljavljanju drugega izrednega pravnega sredstva, tj. ničnosti, ne pa z vprašanjem aktivne legitimacije takih oseb pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev kot je npr. odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Zato stališča Ustavnega sodišča RS iz te odločbe ni možno širiti pri uveljavljanju drugih izrednih pravnih sredstev in predhodno obvezno presojo v smislu vpliva izdane odločbe na pravice ali pravne koristi drugih oseb.

V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je toženka o obstoju (za tožnika) spornih okoliščin izvedela iz tožnikove vloge, ki pa je ni mogoče šteti kot zahtevo stranke v smislu drugega odstavka 127. člena (upravni postopek na zahtevo stranke je uveden z dnem vložitve zahteve stranke) ali v smislu 128. člena ZUP (v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka ali sam postopek potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana). To pa pomeni, da organ o vlogi ni dolžan formalno odločiti. Mora sicer na vlogo reagirati, vendar ne tako, da obvezno začne postopek po uradni dolžnosti, in niti tako, da o vlogi odloča po 129. členu ZUP, ampak tako, da osebo, ki je vlogo podala, obvesti, kaj je v zvezi z njeno vlogo ugotovil.