TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Na kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi nasprotna stranka. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi nepravilno zastopane stranke in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi.

Priznanje nadomešča dokaz in se enako kot dokaz lahko nanaša le na zbiranje dejanske podlage v procesnem gradivu.

Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za nemogoč predmet obveznosti, je treba upoštevati, da mora biti predmet izpolnitvenega ravnanja objektivno mogoč in pri tem izhajati samo iz tiste vsebine izpolnitvenega ravnanja, ki je določena v pogodbi.

Služnost je po svoji vsebini omejitev lastninske pravice. Po vsebini pomeni neprava stvarna služnosti bodisi uporabo služeče nepremičnine s strani služnostnega upravičenca (pozitivna služnost) bodisi zahteva po opuščanju določenih ravnanj (negativna služnost), ki bi bila lastniku služeče nepremičnine drugače dovoljena. Vsebina služnosti je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti in dopustiti oziroma opustiti določena ravnanje. Ne zahteva pa aktivnega ravnanja lastnika služeče nepremičnine. To pomeni, da stvarna služnost za lastnika služeče nepremičnine pomeni samo dolžnost trpeti, medtem ko vse aktivnosti, ki so povezane ali potrebne za njeno izvrševanje, bremenijo lastnika gospodujoče nepremičnine oziroma (v primeru neprave stvarne služnosti) osebo, v korist katere je neprava stvarna služnost ustanovljena (servitus in faciendo consistere nequit). Pritožbene trditve o tem, da bi morala tožnica toženki omogočiti uporabo strojev, že iz tega razloga ne zdrži resne presoje. Kot povedano, je vsebina služnosti le, da mora lastnik služeče nepremičnine trpeti dejanja drugega ali opuščati določena ravnanja, ni pa zavezan opravljati pozitivnih ravnanj.

O obogatitvi je pojmovno nemogoče govoriti v primeru uporabe na podlagi veljavnega pravnega naslova.

Tožnica je zahtevek gradila na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla in je torej kljub nevpisu v zemljiško knjigo obstajalo obligacijskopravno razmerje med tožnico in toženko. Pogodba o ustanovitvi služnosti je zavezovalna pogodba obligacijskega prava, katere bistven element je zaveza lastnika služeče nepremičnine, da bo na svoji nepremičnini ustanovil (nepravo) stvarno služnost. Ker sta pravdni stranki za ustanovitev služnosti dogovorili nadomestilo, je bil pravni posel tudi za toženko zavezujoč - slednja je morala tožnici plačati dogovorjeno nadomestilo. S sklenitvijo pogodbe pa je pridobila obligacijski zahtevek, s katerim bi lahko od tožnice zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (po plačilu prvega obroka).

To, da je odpadel interes toženke po izvrševanju služnosti ne pomeni, da je s tem odpadla njena pravica do izvrševanja služnosti.