TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca I.T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec mora povrniti potrebne izdatke obdolžene M.J.K. in potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika odvetnika B.M. in plačati na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno z izjavami, podanimi pri obrambi pravice ali varstva upravičenih koristi, presoje ni mogoče opirati zgolj na jezikoslovne kriterije oziroma jezikoslovno analizo inkriminiranih besed. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v odločbi Up 345/01 z dne 5. 2. 2004 med drugim zapisalo, da za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi: tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, je mogoče razžaliti - in nasprotno. V isti odločbi je Ustavno sodišče zapisalo, da mora sodišče, ko odloča o koliziji dveh ustavno varovanih pravic, skrbno in obrazloženo pretehtati, koliko je utemeljena omejitev ene pravice (pravice do svobode izražanja) zaradi spoštovanja druge (pravice do časti in dobrega imena). Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ki jo v kazenskopravnem smislu obravnava 158. člena KZ-1, je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote in se ne sme izhajati zgolj iz jezikovne razlage posamezne sporne izjave oziroma izjav.