TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Dokaz z zaslišanjem strank se namreč izvede tako, da se zasliši obe stranki; tudi če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je mogoče strniti v tri skupine: 1. primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati.

Kršitev pravila o obojestranskem zaslišanju je lahko relativna ali absolutna bistvena kršitev postopka – odvisno od tega, katera stranka je ta dokaz predlagala. Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza (ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku), to je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V vsakem primeru mora biti odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, saj sicer krši strankino pravico do izjave. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan.