TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje pri Območni enoti Koper Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in z dosedanjimi mnenji te komisije, izdanimi v obdobju do pravnomočnosti odločbe o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije, so bile pritožniku kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Člena 82. in 83. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju sta v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe. Zakonodajalec je dolžan ugotovljeno neustavnost odpraviti v roku 1 (enega) leta po objavi te odločbe v Uradnem listu. Postopek z ustavno pritožbo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem se ustavi. Ustavna pritožba se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do povrnitve škode in določitvi odškodnine s strani Ustavnega sodišča zavrže.

Smisel ustavnega zagotovila pravice do pravnega sredstva ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. V primerih, ko gre za odločanje o zdravju (v skrajnem primeru celo o življenju) posameznika, je spoštovanje pravice do učinkovitih pravnih sredstev in do odločanja brez nepotrebnega odlašanja še toliko pomembnejše. Ustavno sodišče se ne spušča v presojo, kako je urejeno razmerje med pacientom in zdravnikom, kar je predvsem strokovno in etično vprašanje. Zdravniške odločitve pa imajo vpliv tudi na pravice posameznika na drugih področjih - v obravnavanem primeru na pravice iz zdravstvenega zavarovanja in pravice iz delovnega razmerja, deloma pa tudi na pravice iz invalidskega zavarovanja. Zakonodaja bi morala postopek uveljavljanja pravic in varstva posameznika, kadar je podlaga za (ne)priznanje pravic odločitev zdravnika ali zdravniške komisije, urediti tako, da - ob zagotovljeni možnosti presoje tudi strokovnih odločitev - zagotovi hitro in učinkovito možnost do pravnih sredstev in do sodnega varstva. V primeru pritožnika so izdana mnenja zdravniške komisije posegla v njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Pritožnik je s svojim zahtevkom za priznanje bolniškega staleža v sodnem sporu sicer uspel - vendar šele po dolgotrajnem postopku, v katerem tudi ni imel možnosti v celoti zavarovati vseh svojih pravic. Nadaljnja mnenja zdravniške komisije pa kažejo, da zdravniška komisija kot strokovni medicinski organ, dejansko odloča o pravicah zavarovancev tudi v primerih, ko ne gre več za vprašanje strokovne ocene o zdravstveno upravičeni nezmožnosti za delo (da je pritožnik trajno nesposoben za delo je z dokončno odločbo že ugotovil pristojni organ ZPIZ). Zakonska ureditev v 82. in 83. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ni v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) in posredno tudi ne s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ustavno sodišče je zakonodajalcu določilo najdaljši možni rok za uskladitev neustavnih zakonskih določb. Ni pa Ustavno sodišče že v tem postopku razveljavilo ali odpravilo določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki podrobneje urejajo postopek uveljavljanja in varstva pravic in postopka pred zdravniškimi komisijami, ker bi to praktično pomenilo prepodroben poseg v določbe, ki so v določenem delu lahko celo skladne z Ustavo, njihova razveljavitev pa bi lahko pomenila nepotrebne pravne praznine in težave v postopkih uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Pristojni organ Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa bo moral Pravila ustrezno uskladiti po sprejetih spremembah in dopolnitvah zakona.