TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica in toženka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Ne glede na obširne toženkine pritožbene navedbe, s katerimi problematizira pravno kvalifikacijo zahtevka, uporabo posameznih predpisov ter presojo ravnanj obeh strank, je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno eno samo vprašanje, ali je imela toženka pravno podlago, da je od tožnice zahtevala in obdržala plačilo spornega zneska. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), izhaja, da je bila cestnina za vse opravljene vožnje dejansko plačana preko obstoječe OBU naprave, da nova OBU naprava ob izdaji spornega računa ni mogla evidentirati nobene vožnje, ter da toženka ob zahtevi po dodatnem plačilu ni razpolagala z zapadlo in neporavnano terjatvijo do tožnice. Ta dejanska izhodišča so za odločitev materialnopravno odločilna. To dejansko stanje materialnopravno ustreza položaju neupravičene pridobitve v smislu prvega odstavka 190. člena OZ. Toženka je prejela plačilo brez pravnega temelja, saj zanjo v času plačila ni obstajala terjatev, hkrati pa je bila za iste cestninske odseke že poplačana. V takem položaju obveznost vračila nastane že na podlagi samega dejstva, da je bila premoženjska korist pridobljena brez pravne podlage, ne glede na obstoj ali vsebino pogodbenega razmerja med strankama, morebitne nepravilnosti pri uporabi ali registraciji OBU naprave ali ravnanje tožnice glede ažurnosti podatkov. Odločilno je zgolj to, da toženka ni imela materialnopravne podlage za zaračunani znesek in zato prejetega plačila ne more obdržati.