TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi in tretji odstavek 8. člena, prvi odstavek 9. člena, prvi in tretji odstavek 10. člena, prvi in drugi odstavek 11. člena ter prvi odstavek 27. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 85/16, 77/17 in 73/19) niso v neskladju z Ustavo.   Zahteva za oceno ustavnosti tretjega odstavka 5. člena, 28. člena, prvega odstavka 40. člena ter drugega in sedmega odstavka 121. člena Zakona o lekarniški dejavnosti se zavrže.

Omejitev sodelovanja zgolj na sosednje občine ne more bistveno oteževati ali celo onemogočati lokalni skupnosti, da na območju svoje občine zagotavlja mrežo lekarniške dejavnosti. Glede na navedeno predlagateljica ni izkazala obstoja procesne predpostavke iz 91. člena Zakona o lokalni samoupravi in je Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 5. člena in prvega odstavka 40. člena Zakona o lekarniški dejavnosti zavrglo.   Glede na to, da je bila z odločbo Ustavnega sodišča že ugotovljena protiustavnost izpodbijanih določb, te ne morejo več posegati v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti. Zato je Ustavno sodišče zahtevo za oceno drugega in sedmega odstavka 121. člena Zakona o lekarniški dejavnosti zavrglo. Predlagateljica z razlogi, ki so povezani s položajem prebivalcev lokalne skupnosti, ne more izkazati, da izpodbijana ureditev posega v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti.    Dostopnost do storitev lekarniške dejavnosti čim širšemu krogu uporabnikov (prebivalcev) pod enakimi pogoji zakonodajalec lahko zagotovi tako, da določi splošen pravni okvir te javne službe enotno za vso državo. Glede na navedeno je zakonodajalec upravičen določiti merila za postavitev mreže lekarniške dejavnosti. Ustavno sodišče mora v okviru prvega odstavka 140. člena Ustave presoditi, ali določitev teh meril tako posega v jedro lokalne samouprave, da predlagateljica na svojem območju ne more učinkovito izvrševati svoje izvirne pristojnosti iz tretjega odstavka 5. člena Zakona o lekarniški dejavnosti. Pri tem Ustavno sodišče ne presoja, ali izpodbijane določbe zagotavljajo najboljši možni način (optimalen) preskrbe prebivalcev občine, temveč ali izpodbijana ureditev omogoča postavitev takšne mreže lekarniške dejavnosti, da je prebivalcem občine zagotovljena nemotena in trajna oskrba z zdravili in lekarniškimi storitvami.    V skladu s pristojnostmi iz Zakona o lekarniški dejavnosti so občine tiste, ki (ob upoštevanju zakonskih meril za določitev mreže lekarn) določajo in upravljajo mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni ter s tem soodločajo o izvrševanju svoje naloge, da zagotavljajo mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni. Glede na navedeno zakonodajalec z določitvijo meril za postavitev mreže lekarniške dejavnosti ni posegel v navedeno izvirno pristojnost občin (prvi odstavek 140. člena Ustave).    Zahteva po jasnosti in pomenski določljivosti predpisa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago, in tako kot vsi drugi predpisi so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo razlage ne moremo priti do njegove jasne vsebine, oziroma tedaj, ko se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti vsebine (ne pa že tedaj, ko samo besedilo predpisa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v praksi).   Obstoj pravnih praznin v pravnem redu sam po sebi ni v neskladju z Ustavo. Pravne praznine je mogoče zapolnjevati z ustaljenimi metodami pravne razlage. Če to ni mogoče in če iz Ustave izhaja zahteva po izrecni zakonski ureditvi, brez katere posamezne človekove pravice ni mogoče uresničevati, gre za t. i. protiustavno pravno praznino (2. člen Ustave).   Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno ali v bistvenem različne položaje ureja enako, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja (ustavno dopusten razlog).   Občine, v katerih je na podlagi prej veljavne ureditve več lekarn, kot jih dopuščajo izpodbijana merila, so v različnem pravnem položaju kot občine, v katerih število lekarn ustreza izpodbijanim merilom. Zakonodajalec mora namreč pri urejanju koncesij spoštovati pridobljene pravice (pravice koncesionarjev na podlagi že pridobljenih koncesij). Drugačno ravnanje bi bilo v nasprotju z 2. členom Ustave, ki določa, da je Republika Slovenija pravna država. Glede na to lahko zakonodajalec z vidika števila lekarn občine različno ureja in izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.    Mnenje Lekarniške zbornice Slovenije in soglasje pristojnega ministrstva obsegata oceno spoštovanja zakonskih meril oziroma zahtev, ki veljajo za ustanovitev javnega lekarniškega zavoda, poslovanje podružnice lekarne oziroma organiziranje priročne zaloge zdravil, in sta (le) oblika nadzora nad spoštovanjem državnih predpisov. Ker se dejavnost negospodarske javne službe izvajanja lekarniške dejavnosti opravlja v javnem interesu in ker gre očitno za dejavnost, katere urejanje presega lokalni pomen, je nadzor nad spoštovanjem predpisov, ki so podlaga za opravljanje te dejavnosti, bistven. Le tako država lahko zagotavlja določen minimalni standard javnih dobrin vsem državljanom pod enakimi pogoji na območju celotnega državnega ozemlja, kar je v javnem interesu.   Občine pa so tiste, ki (ob upoštevanju zakonskih meril) določajo in upravljajo mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni. Zato izpodbijane določbe ne posegajo v izvirno pristojnost občin, da zagotavljajo mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni, in niso v neskladju s prvim odstavkom 140. člena Ustave.