TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Osmi odstavek 64. člena in 65. člen Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11 in 63/13) in tretji odstavek 18.a člena Zakona o maturi (Uradni list RS, št. 1/07 – uradno prečiščeno besedilo) niso v neskladju z Ustavo.   Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 338/2016 z dne 7. 2. 2018 in sodbo Upravnega sodišča št. I U 1795/2016 z dne 4. 4. 2018 se zavrneta.   Sodba Upravnega sodišča št. I U 1131/2017 z dne 9. 5. 2018 se razveljavi in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.   Vloga Jurija Toplaka, s katero uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopkih pred Ustavnim sodiščem v zadevah št. U-I-45/16, št. Up-321/18 in št. Up-1140/18, se zavrže.

Pobudnik nima pravnega interesa, če ne izkaže, da izpodbijana določba neposredno posega v njegov pravni položaj.     V okviru 39. člena Ustave je varovan dostop do tistih informacij, ki jih ima javni subjekt, ki izvirajo z njegovega delovnega področja, so v trenutku vložitve zahteve pripravljene in dostopne ter so po svoji naravi oziroma vsebini take, da lahko vplivajo na učinkovito izvrševanje pravice do svobode izražanja.   Ustavni pojem informacije javnega značaja ima enak pomen in vsebino, kot ju zagotavljata 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 19. člen Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah.   Zakonodajalec mora pri urejanju omejitev dostopa do informacij javnega značaja izhajati iz domneve javnega in transparentnega delovanja javnih organov. Omejitev dostopa do informacij javnega značaja je dopustna le izjemoma, če bi bilo zaradi razkritja informacije javnega značaja ogroženo doseganje drugega ustavno dopustnega cilja.   Pri presoji sorazmernosti posega v pravico do svobode izražanja zaradi omejitve dostopa do zahtevanih informacij je treba na eni strani presoditi, v kolikšni meri bi dostop do zahtevane informacije javnega značaja (in s tem njeno javno razkritje) ogrozil doseganje ustavno dopustnega cilja, in na drugi strani presoditi vpliv omejitve dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja na učinkovito izvrševanje pravice do svobode izražanja.   Ker morajo biti informacije javnega značaja javne, da se lahko zagotovi učinkovito izvrševanje pravice do svobode izražanja, zakonska določba, ki pomeni pravno podlago za zavrnitev dostopa do navedenih informacij, pomeni poseg v pravico do svobode izražanja, ki vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja.   Ukrepi zakonodajalca, ki so namenjeni uresničevanju obveznosti države, da ustvarja možnosti, da si vsak državljan pridobi ustrezno izobrazbo (tretji odstavek 57. člena Ustave), zasledujejo ustavno dopusten cilj varovanja pravic drugih.   Ker prvi odstavek 54. člena in prvi odstavek 57. člena Ustave ne vsebujeta pravice do vpisa v osnovno ali srednjo šolo z najboljšim rezultatom na zunanjem preverjanju znanja, zakonska ureditev, ki omejuje dostop do informacij o razvrstitvi vseh osnovnih in srednjih šol v Republiki Sloveniji na podlagi njihovega dosežka na zunanjem preverjanju, ne sega na področje varovanja navedenih pravic.    Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki naj bi nastale neposredno z ravnanjem Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če zoper izpodbijani posamični akt niso izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, ki je vložena neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja sodišča. Sodišči sta se opredelili do vseh pomembnih okoliščin v zvezi z obravnavano zadevo in sta odločitev razumno obrazložili, zato njunima odločitvama ni mogoče očitati neobrazloženosti, kar bi sicer lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave.    Z vidika 22. člena Ustave je pomembno, ali je odstop od ustaljene sodne prakse ustrezno obrazložen.   Ker z izpodbijano sodbo niso bile kršene človekove pravice, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.   Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba.   Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, ki je vložena neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja sodišča.   Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču.   Sodišči sta se opredelili do vseh pomembnih okoliščin v zvezi z obravnavano zadevo in sta odločitev razumno obrazložili, zato njunima odločitvama ni mogoče očitati neobrazloženosti, kar bi sicer lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave.    Z vidika 22. člena Ustave je pomembno, ali je odstop od ustaljene sodne prakse ustrezno obrazložen.   Ker z izpodbijano sodbo niso bile kršene človekove pravice, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.