TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bila tožniku priznana subsidiarna oblika zaščite zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s tem, da v Afganistanu ni imel svoje družine in bližnjih sorodnikov. Mladoletnost kot ključna okoliščina, zaradi katere je tožniku bila priznana subsidiarna oblika zaščite, pa je sedaj prenehala obstajati, saj je tožnik postal polnoleten. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da varnostni zadržki za vrnitev tožnika v domačo provinco ne obstajajo in tudi, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, ter vse to tudi ustrezno obrazložila.

Pri ugotavljanju pogojev iz 3. alineje 28. člena ZMZ je kot pravni vir treba upoštevati tudi sodbo EU v zadevi št. C-465/07, iz katere med drugim izhaja, da se obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da trpi navedeno škodo. Po stališčih Vrhovnega sodišča je treba navedeno sodbo SEU razlagati tako, da se obstoj grožnje zaradi oboroženega spopada zgolj izjemoma šteje za dokazanega, če je nasilje tako visoke stopnje, da se lahko vsak civilist samo zaradi navzočnosti sooči s tveganjem, da utrpi škodo, in sicer le, če je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. Nekih fiksnih kriterijev, po katerih bi se opredelilo obseg nasilja, ni mogoče vedno vnaprej določiti, ker se vojna stanja po državah zelo razlikujejo in je zato lahko določen kriterij, ki je relevanten za oceno nasilja v eni državi, v drugi državi povsem nerelevanten.

Slabe življenjske razmere ne morejo predstavljati resne škode v smislu 28. člena ZMZ, saj zgolj slabih razmer samih po sebi ni mogoče enačiti s pojmom mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (2. alineja 28. člena ZMZ). Pojem slabih življenjskih razmer tudi ni enak pojmu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista (3. alineja 28. člena ZMZ).

Spremenjena ureditev postopka podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ni v neskladju z Ustavo RS niti s pravom EU. Določba prvega odstavka 16. člena Direktive 2011/95/EU se izrecno sklicuje na spremembo ali prenehanje okoliščin, zaradi katerih je nekomu priznana subsidiarna zaščita. Enako prvi odstavek 106. člena ZMZ določa, da se preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji, na podlagi katerih je bila nekomu priznana subsidiarna zaščita. V vsebinskem pogledu sta ti dve določili identični, zato ni neskladnosti ZMZ z direktivo. Pri prenehanju subsidiarne zaščite pa tudi ne gre za poseg v pridobljeno pravico, saj je subsidiarna zaščita že po samem zakonu mišljena le za določen čas.