TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 351-2471/2019-11 z dne 20. 11. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Na prvi pogled bi uporabo določbe 117. člena GZ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, lahko potrjevala njena jezikovna razlaga - ko je v prvem odstavku 117. člena govora o objektu in ne tudi delu objekta, vendar pa to po oceni sodišča ne vzdrži nadaljnje presoje. Že iz prej povzetega predloga k določbi 117. člena GZ (in kar kot splošno izhaja tudi iz predloga k ostalim določbam v V. poglavju zakona) namreč jasno izhaja, da je njen namen legalizirati objekte, pri katerih je zaradi časa njihove gradnje (tj. gradnje pred 1. 1. 1998) zakonodajalec ocenil, da nad javnim interesom (sicer pogojno, saj je - kot že povedano - izdano dovoljenje le začasno) prevlada interes ohranitve objekta. Ni namreč logično (in bi bilo tudi v nasprotju z opisanim namenom določbe), da bi zakonodajalec to možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko vlagatelj vloži zahtevo za celotni objekt, ne pa, ko vloži zahtevo le za del objekta (prizidek). Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je na tej podlagi možna tudi le za njegov del (argument a fortiori a maiori ad minus (z večjega na manjše)).