TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
V sporu o izključitvi člana lovske družine odloča sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Obrazložitev:

Praksa ni enotna o tem, ali predstavlja spor med lovsko družino in njenim članom, ki ga je izključila iz svojega članstva, upravni spor iz tretjega odstavka 1. člena ZUS, ki ga je pristojno razrešiti Upravno sodišče RS ali pa civilnopravni spor iz 1. člena ZPP, ki ga mora razrešiti sodišče splošne pristojnosti.

Na splošno ne more biti sporno, da ima izključeni član društva sodno varstvo zaradi njegove izključitve iz lovske družine. Sodno varstvo določa že 59. člen še veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, naprej ZVGLD), in sicer pred samoupravnim sodiščem. Čeprav je Zakon o samoupravnih sodiščih prenehal veljati (na podlagi drugega odstavka 75. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. list RS, št. 19/94, naprej ZDSS), sodno varstvo po že navedenem 59. členu ZVGLD ni prenehalo. Sicer pa je vprašanje prenehanja članstva v društvu (glede na samo naravo pravice do članstva v društvu kot pravice združevanja oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine - 15. in 42. člen ustave) tako pomembna pravica, da mora uživati sodno varstvo (po 23. členu ustave). Zato je lahko odprto le vprašanje, ali gre tožniku
upravnosodno varstvo ali civilnopravno varstvo.

Kadar je lovska organizacija registrirano društvo, je pravna oseba zasebnega prava (2. člen Zakona o društvih, Ur. list RS, št. 60/95, naprej ZDru) in torej subjekt civilnega prava. Ta funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta, pravil), ki določa med drugim tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerja z društvom. Spor o veljavnosti oziroma zakonitosti izključitve člana iz društva se tako nanaša na razmerja dveh strank. Zato gre za spor iz civilnopravnega razmerja. Za taka razmerja je namreč značilno, da nastajajo na ravni prirejenosti oziroma enakopravnosti subjektov. Ena stranka ne nastopa nasproti drugi avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo (Juhart in sodelavci, Pravdni postopek, 1974, stran 21). Navedene ugotovitve tako potrjujejo zaključek, da je treba obravnavane spore uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" iz 1. člena ZPP, o katerih se odloča v pravdnem postopku.

Sprejeti zaključki imajo oporo tudi v naslednjih ugotovitvah: sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodišča splošne pristojnosti
(prvi odstavek 97. člena Zakona o sodiščih - Ur. list RS, št. 19/94, naprej ZS), specializirana sodišča kot so na primer delovna in
socialna sodišča, Upravno sodišče RS (drugi odstavek 97. člena ZS), pa le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena. Specializirana sodišča, ki postopajo tudi po posebnih pravilih postopka (1. člen ZDSS in 14. ter naslednji členi Zakona o upravnem sporu - Ur. list RS, št. 50/97 - naprej ZUS), so tako sodišča z določenim ožjim področjem pristojnosti. Zato velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti (okrajna, okrožna, višja in vrhovno). V skladu s takim sklepanjem je tudi določilo tretjega odstavka 1. člena ZUS (ki povzema drugi odstavek 157. člena ustave), po katerem odloča (upravno) sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, v upravnem sporu le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa je predmetni spor spor iz civilnih razmerij po 1. členu ZPP, je s tem določena tudi že
vrsta (oblika) sodnega varstva, zato ne prihaja v poštev subsidiarno določeno varstvo iz omenjenega tretjega odstavka 1. člena ZUS.

Ker na prvi stopnji sodijo od sodišč splošne pristojnosti ali okrajna ali okrožna sodišča, je treba tudi pojasniti, katero od obeh
navedenih vrst sodišč je pristojno za razreševanje takih sporov, kot so predmetni. Po določbah ZS, s katerimi se ureja pristojnost sodišč (ki veljajo še do 14.7.1999, ko začne veljati nov ZPP - Ur. list RS, št. 26/99), so okrajna sodišča pristojna med drugim za razreševanje premoženjskih sporov, če vrednost spornega zahtevka ne presega 2,000.000,00 tolarjev, kolikor zakon ne določa pristojnosti okrožnega sodišča (točka II/1 člena 99), in civilnih sporov, pri čemer so našteti spori, ki se rešujejo na okrajnih sodiščih ne glede na vrednost spornega predmeta. V 101. členu ZS pa je glede pristojnosti okrožnih sodišč določeno, da so ta pristojna za razreševanje premoženjskih in drugih civilnopravnih sporov, za katere niso pristojna okrajna sodišča (točka II/1). Taka določila (ki so v novem ZPP še jasnejša, ker v tretjem odstavku 30. člena določajo, da spadajo v pristojnost okrajnih sodišč tudi spori, za katere niso po tem ali po kakšnem drugem zakonu pristojna okrožna sodišča), po presoji vrhovnega sodišča utemeljujejo zaključek, da je temeljni kriterij veljavne ureditve za določitev pristojnosti pri premoženjskih in drugih civilnih sporih vrednost spornega predmeta, kriterij pravnega temelja zadev pa le v posebej naštetih primerih. Ali jasneje: okrajna sodišča so praviloma pristojna za razreševanje civilnih sporov, katerih vrednost spornega predmeta ne presega 2,000.000,00 SIT, če neodvisno od tega kriterija niso posamezne vrste zadev po izrecni določbi zakona pridržane določeni vrsti sodišč. Sprejeta razlaga točke II/2 člena 99. ZS je tudi pravno logična. Če bi bile mišljene zgolj zadeve, ki so navedene v omenjenem določilu, bi bile enostavno naštete in ne bi bila uporabljena formulacija: "v civilnih sporih ne glede na vrednost spornega predmeta..."