TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede kaznivega dejanja pod A/I. točko izreka razveljavi v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka; razveljavi pa se tudi v odločbi o enotni kazni in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Ob upoštevanju treh določenih kazni po pet mesecev zapora za eno kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 in za dve kaznivi dejanji ponareditve ali uničenja poslovnih listin v sostorilstvu po prvem odstavku 235. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1

se obsojencu na podlagi prvega odstavka v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

1 (eno) leto zapora,

v katero se mu na podlagi 56. člena KZ-1 všteje čas pridržanja dne 28. 3. 2012 od 16.05 ure do 19.05 ure ter že prestana kazen od dne 31. 5. 2018 dalje.

Aprehenzijska teorija se osredotoča na trenutek dokončanja kaznivega dejanja tatvine in ne postavlja pogoja, kakšna mora biti posest dotedanjega (upravičenega) posestnika po svoji kakovosti in načinu izvrševanja oblasti nad stvarjo.

Iz izreka pravnomočne sodbe izhajajo elementi zaupanosti, v nasprotju s tem pa je višje sodišče navedlo, da iz opisa ni mogoče razbrati okoliščin, ki bi kazale na to, da je bilo obsojencu zaupano prejemanje gotovinskih plačil oziroma, da je obsojenec imel pooblastilo, da od naročnikov del zahteva gotovinska plačila in z njimi razpolaga. S takšno obrazložitvijo je višje sodišče podalo razloge, ki nasprotujejo izreku sodbe, kar predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.