TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako da glasi: “Tožbeni zahtevek, ki glasi: Ugotovi se, da ne obstoji prerekana ločitvena pravica v višini 260.523,94 EUR s pripadki in sicer na terjatvi tožeče stranke do njegovih dolžnikov V. d.d.- v stečaju in O. iz naslova pravdnega postopka opr. št. II Pg 1190 /2010 pri Okrožnem sodišču v Celju,” se zavrne. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 13.553,07 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.”

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 7.028,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude

z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija) ni običajna cesija, temveč dogovorjena za zavarovanje terjatve, zato pa nujno vsebuje tudi zavezo po povratnem prenosu fiduciarno prenesenih terjatev, če fiduciant poravna glavno obveznost. Ne glede na to, da je fiducirana cesija dogovorjena za zavarovanje, pa pridobi fiduciar s fiduciarno cesijo več pravne oblasti, kot jo potrebuje za namene zavarovanja, pridobi popolno imetništvo terjatve, kar pomeni, da lahko s terjatvijo tudi razpolaga, saj omejitve iz fiduciranega razmerja učinkujejo zgolj v njegovem razmerju do fiducianta, ne pa do tretjih.

SPZ je „presežek“ pravne oblasti, ob upoštevanju namena fiduciarne cesije, ki je v zavarovanju terjatve, kompenziral v primeru insolventnosti (in individualne izvršbe) in fiduciarju v primeru insolventnosti fiducianta priznava nekoliko manj kot polno imetništvo terjatve, le ločitveno pravico.

S tem, ko se fiduciarju v stečajnem postopku nad fiduciantom priznava ločitvena pravica, je v pravnem smislu ta položaj najbližji uresničitvi razveznega pogoja po prvem odstavku 207.člena SPZ in terjatev, ki je odstopljena v zavarovanje zopet preide iz premoženja fiduciarja v premoženje fiducianta, fiduciant postane imetnik terjatve, vendar zaradi tega, ker je bila odstopljena v zavarovanje, preide v premoženje fiducianta „obremenjena“ z ločitveno pravico po zakonu samem.

V trenutku prehoda fiduciarne terjatve nazaj v premoženje fiducianta, kar je v primeru insolventosti fiducianta po zakonu samem na dan začetka insolventnosti, pa fuduciar izgubi pravice, ki jih je imel iz imetništva terjatve, torej pravico razpolagati s terjatvijo, ki je bila objekt zavarovanja, ostane pa mu ločitvena pravica.

Razpolaganje tožene stranke s terjatvijo, ki je bila objekt zavarovanja, po začetku stečajnega postopka, ne more imeti vpliva na ločitveno pravico, ki je nastala s trenutkom začetka stečajnega postopka, ker so takrat obstajali zakonski pogoji za ločitveno pravico - obstoj zavarovanja na terjatvi, ki je z začetkom stečajnega postopka tudi pravno “prešla” v premoženje stečajnega dolžnika, kjer je v ekonomskem smislu vseskozi bila.