TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča in sklep Sodnega sveta se odpravita. Zadeva se vrne v ponovno odločanje Sodnemu svetu. Sklep Sodnega sveta in morebitna sodba v upravnem sporu zoper ta sklep postaneta s tem brezpredmetna. Razpisni postopek, začet z razpisom prostega mesta okrajnega sodnika na Okrajnem sodišču v Piranu, objavljenim v Uradnem listu RS št. 11 z dne 23.2.1996, se razveljavi.

Glede na določbo tretjega odstavka 49. člena Ustave (svoboda dela), po kateri je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, mora biti zakonska ureditev izvolitve v sodniško funkcijo in posledično tudi odločitev pristojnega organa v vsakem konkretnem primeru takšna, ki zagotavlja, da je funkcija dostopna vsakemu kandidatu pod enakimi pogoji, pri čemer je zakonodajalec vezan neposredno na Ustavo, organi odločanja pa na Ustavo in zakon. Odločitev Sodnega sveta o tem, da edine kandidatke (z izpolnjenimi zakonskimi pogoji) za sodniško funkcijo ne predlaga v izvolitev Državnemu zboru, predstavlja odločitev o pravici posameznika iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Ustava kandidatu ne daje vnaprejšnje pravice, da ga Sodni svet predlaga v izvolitev, mu pa zagotavlja dostopnost funkcije pod enakimi pogoji kot vsem drugim kandidatom, kar pomeni, da šele zakonita odločitev pristojnega organa zagotavlja posameznemu kandidatu uresničitev njegove ustavne pravice. V upravnem sporu, ki je sredstvo za zagotovitev zakonitosti, se sodišče sicer ne sme spuščati v primernost tistega dela odločanja Sodnega sveta, ki temelji na prostem preudarku, dolžno pa je poleg pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava presoditi, ali je namen in obseg prostega preudarka prekoračen, kar sodi v skladu z določbo 10. člena Zakona o upravnem sporu in ob smiselni uporabi 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki jo narekuje narava odločanja v postopku izvolitve, še vedno v okvir presoje zakonitosti. Pravica do sodnega varstva domnevno kršenih pravic, ki je v upravnih in drugih zadevah iz 157. člena Ustave omejena na presojo zakonitosti izpodbijanega posamičnega akta, ni zagotovljena zgolj s tem, da je po zakonu možna in tudi v konkretnem primeru dopuščena vložitev ustreznega pravnega sredstva, če ob obravnavi takega pravnega sredstva sodišče ne odloči o spornih vprašanjih, ki so predmet sodnega varstva. S tem, ko sodišče ni odločilo o zakonitosti izpodbijanega sklepa Sodnega sveta, je po oceni Ustavnega sodišča kršilo pritožničino pravico do sodnega varstva iz 23. člena v povezavi s 157. členom Ustave. Sodni svet avtonomno, vendar zakonsko vezano na kriterije iz 29. člena Zakona o sodniški službi, presoja, kateri izmed več kandidatov jih izpolnjuje najbolje in tega potem predlaga državnemu zboru v izvolitev oziroma ga po 25. členu ZSS sam imenuje na razpisano sodniško mesto. Sodni svet po določbi drugega odstavka 18. člena ZSS pri izbiri ni vezan na oceno ustreznosti personalnega sveta (to je na mnenje oziroma oceno iz 16. in 17. člena ZSS), pač pa je - po veljavni zakonski ureditvi - vezan na oceno sodniške službe pristojnega personalnega sveta iz 35. oziroma 104. člena ZSS o tem, ali sodnik izpolnjuje pogoje za sodnika (oziroma napredovanje) ali ne. Ker je po določbi 28. člena ZSS Sodni svet pri izbiri kandidatov izrecno vezan na kriterije iz 29. člena ZSS, odločitev Sodnega sveta o izboru med več kandidati ne predstavlja zakonsko povsem nevezane odločitve kot pri kasnejši odločitvi Državnega zbora o tem, ali bo predlaganega kandidata izvolil za sodnika ali ne, ampak za diskrecijsko odločanje, pri katerem mora državni organ ravnati "v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano" (4. člen ZUP). Opisana narava odločitve Sodnega sveta v povezavi s 157. členom Ustave zahteva, da je odločitev Sodnega sveta obrazložena. Neobrazloženost takšnega akta predstavlja kršitev ustavne pravice iz 25. člena Ustave do učinkovitega pravnega sredstva.