TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenke A. A. razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.

Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.

Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP).

Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno samo njegovo zgodnejše odločanje in vsebina sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, temveč je odločilnega pomena tudi obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper konkretnega obdolženca v kasnejšem sojenju. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da se dokazni zaključki glede obsojenki očitanih izvršitvenih ravnanj v odločilni meri ne opirajo na priznanja soobsojencev, niti se sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi ne sklicuje na predhodne sodbe, ki so bile izdane zoper soobsojence.

V primerih, ko obdolženec na podlagi lastne odločitve krivdo prizna na glavni obravnavi in sodišče presodi, da za sprejem priznanja niso izpolnjeni zakonski pogoji, se določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP ne uporabi.

Vrhovno sodišče sprejema razloge nižjih sodišč, da predstavlja v sodni odredbi določen rok za izvršitev hišne preiskave podaljšljiv rok, ki ga lahko sodišče v utemeljenih primerih na predlog podaljša. Za stališče zahteve, da bi bilo treba podaljšanje časovnega roka za izvedbo hišne preiskave predlagati, še preden se v odredbi določen čas za njeno izvršitev izteče, v določbah veljavne kazenskoprocesne zakonodaje ni nobene podlage.