TFL Vsebine / TFLGlasnik

Na predvolilnih soočenjih smo s strani večine političnih strank slišali, da ima Slovenija “demografski problem”; v predmetnem članku se bom osredotočila na to, zakaj je zastrašujoče, da smo se kolektivno odločili za tovrstno interpretacijo realnosti, ter da je izjava politika oziroma javnega funkcionarja, da ima Slovenija “demografski problem” povsem enaka, kot če bi dejali, da ima Slovenija “moralni problem” ali pa “verski problem”; te stvari že glede na Ustavo RS niso predmet države, ki mora populacijo sprejeti, takšno kot je, in delovati v njeno korist, ne pa skušati usmerjati oziroma regulirati same sestave populacije.

Če politik oziroma celo vladni funkcionar ugotavlja, da imamo demografski problem, to pomeni, da se ne vidi kot uslužbenca državljanov, temveč kot nadrejeno entiteto, ki lahko usmerja samo sestavo družbe. Namreč, že sama ugotovitev, da obstoji demografski problem, lahko vodi zgolj v dve “rešitvi”, in obe sta fašistični; ali imamo nekega prebivalstva preveč, in se ga moramo “znebiti” (česar si na srečo nihče ne upa niti pomisliti), ali pa imamo druge vrste prebivalstva (v konkretnem primeru, otrok) premalo, in jih moramo “pridobiti”; 55. člen Ustave RS pa določa, da je odločanje o rojstvih svobodno, kar zajema tako pozitivni kot negativni vpliv vtikanja države v to vprašanje.

Svobodno odločanje o rojstvih namreč ne zadeva zgolj vprašanja splava; menim, da to načelo pomeni, da država tudi na abstraktni ravni ne sme sprejemati politik, ki bi neposredno spodbujale nataliteto ali bi jo odvračale. Denimo, obstoj splava ni spodbuda za zmanjšanje natalitete, ker gre zgolj za nevtralno opcijo posameznice. To, da bi država denimo plačala vsako nosečnico, ki gre na splav, pa bi bila oblika fašističnega usmerjanja natalitete; in skrbi me, da bi stanovanjska politika, ki bi slonela na tem, da bi bile znotraj nje preferirane skupnosti, ki bi bile po vstopu v stanovanjsko shemo natalitetno pozitivne, ustvarila pozitivno spodbudo posameznikom in posameznicam za reprodukcijo, tudi če pri tem ne bi šlo za njihovo pristno željo ter odločitev. Zaenkrat še ni bilo govora o tovrstni konkretni obliki stanovanjske politike, vendar me glede na trenutno retoriko okoli tega vprašanja skrbi, da zna biti to njena realnost.

Stanovanjska politika za mlade je bila namreč podlagi omenjene ideje o “demografskem problemu” utilitaristično vedno predstavljena kot pomembna iz vidika spodbujanja natalitete, in ne iz vidika tega, da osebe, ki že bivajo v Sloveniji, preprosto potrebujejo streho nad glavo.

Zakaj je spodbujanje natalitete v osnovi fašistična ideja?

Fašizem ima več definicij, ki se nanašajo na historično pogojene kriterije, denimo glede karizmatične osebnosti, romantičnih idealov in simbolike, množičnih mobilizacij, ter poudarjanja antikomunističnih idealov. Osebno pa vidim najmočnejšo karakteristiko fašizma v popolnem podrejanju substance, torej same sestave družbe državi, ki s prvo upravlja v totalnosti ter dolgoročno.

Čeprav se zavedam, da je poudarjanje fašističnosti vsega, kar nam ni všeč, klišejsko, je konkretna politika spodbujanja natalitete žal v samem jedru predvsem boleče fašistična, saj je njen cilj regimentacija države nad družbo.

Kot primer lahko navedem Mussolinijevo verzijo reševanja demografske slike države, ki jo je zgodovina poimenovala “bitka za rojstva”[1]. Ta se je začela leta 1927, ko je Mussolini uvedel številne ukrepe za spodbujanje razmnoževanja s ciljem povečati število prebivalstva s 40 milijonov na 60 milijonov do leta 1950. Poročenim parom so bila ponujena posojila, del posojila pa je bil odpisan za vsako novo rojstvo otroka. Vsak poročen moški, ki je imel več kot šest otrok, je bil davčno oproščen. Mussolini je tudi javno trdil, da je Italijansko ljudstvo dolžno roditi čim več otrok[2], kar ni daleč od strašenja pred starajočo družbo, ki ga danes slišimo, tudi s strani državnih institucij, denimo Urada RS za demografijo, ki ga bom omenila v nadaljevanju.

Italijanska država je preko nacionaliziranih podjetij izvajala celo nadzor nad številom zaposlenih žensk, državna železniška družba pa je na neki točki razvoja odpustila vse zaposlene ženske, razen vojnih vdov. Te politike so se razširile tudi na zasebno industrijo, pri čemer je večina podjetij rezervirala napredovanja zgolj za poročene moške.

V skladu s temi spodbudami so bili nato sprejeti zakoni za kaznovanje državljanov, ki so se izkazali za manj “produktivne”. Samski moški so bili vedno bolj obdavčeni in do poznih tridesetih let prejšnjega stoletja je državna služba začela novačiti in omogočati napredovanja zgolj tistim, ki so bili plodni in poročeni.

Podobne ukrepe predstavljajo potencialne finančne spodbude za samo razplojevanje, če ne govorimo o tem, da so namenjene otrokom samim, temveč gre za ukrepe, ki imajo primarni namen spodbuditi potencialne starše v razplojevanje.

V praksi me skrbi, da bo tovrstna slovenska prihajajoča stanovanjska politika, ki zdaj sicer še nima konkretne oblike zakonodajnega predloga, tako da si glede njene oblike ne upam špekulirati. Bo pa zaskrbljujoče, če zaradi tega brezsramnega motiva, ki je nekritično v naši družbi sprejet kot legitimen, naša stanovanjska politika ne bo natalitetno nevtralna, ter bodo tisti, ki bodo po vselitvi v tovrstno stanovanje kmalu imeli naraščaj, nagrajeni morda z nižjo socialno najemnino, ali pa jim bo omogočeno daljše bivanje v stanovanju, morda kar nižji znesek kredita za odplačilo. V praksi bi to pomenilo, da bodo tisti, ki se ne bodo takoj razplodili, kaznovani s slabšimi pogoji, ter spodbujeni, če ne kar prisiljeni, v reprodukcijo.

Velikokrat slišimo, da je demografska slika legitimna skrb države, ker gre za vprašanje plačevanja bodočih pokojnin; gre za zelo slamnati argument, ki je velikokrat podkrepljen še s podargumentom tega, da “kdo bo pa potem zdravil upokojence čez 30 let, če bo premalo otrok”, ker je očitno vsak še neobstoječ otrok že okarakteriziran kot delavec in zgolj zato rojen v ta svet, da bo skrbel za starejše generacije. Plačevanje pokojnin ni legitimen cilj države za spodbujanje rojstev, niti ni ustavno dopusten.

Slovenija ima kot že rečeno ustanovljen tudi svoj Urad Vlade RS za demografijo. Urad na socialna omrežja pogosto objavlja konkretne natalitetne statistike posameznih občin, ki jih potem okarakterizira kot pozitivne ali negativne, kot primer lahko navedem grafiko glede Občine Logatec, pri kateri so zaključili, da ima pozitivni natalitetni prirast zaradi 148 umrlih in 158 rojstev v enem letu, ker smo naredili pozitivno razliko 10 oseb. Za ozadje grafike so izbrali propagandno močno (najverjetneje shutterstock) sliko dveh spečih dojenčkov. Osebno se mi zdi nedopustno, da država na človeško instrumentalen način preko čiste biopolitike vlaga sredstva ter ustvarja propagando glede tovrstnega vprašanja, ki se je sploh ne tiče.

Na svoji spletni strani ima Urad zapisano, da mora biti "spoprijemanje z demografskimi spremembami in demografskimi izzivi, ki nas čakajo v prihodnje, biti strateško, celostno in vztrajno. Razlogov za demografsko zimo je veliko, zanje pa obstaja več rešitev.//

Slovenija že več kot štirideset let ne zagotavlja takšnega števila rojstev, ki bi zagotavljalo obnavljanje prebivalstva. Hkrati se slovenska družba pospešeno stara, zato si želimo, da bi naši starši in stari starši živeli varno in dostojno starost. Demografski trendi postavljajo Slovenijo pred zahtevne naloge v naslednjih tridesetih letih. Te naloge se nanašajo na vse družbene sisteme in podsisteme: družino, državo, lokalne skupnosti, šolski sistem, medije, gospodarstvo, zdravstveni in pokojninski sistem. Za uspešno reševanje demografskih izzivov je ključno v obdobju tridesetih let doseči družbeno soglasje na vseh ravneh."[3]

Kot je razvidno iz predzadnjega stavka, ta institucija kot podaljšek države vidi družino kot celico družbe, družba pa je evidentno podenota države, glede na to, da se jo postavi ob bok pokojninskemu sistemu. Na dnu te verige abstraktne demografike je seveda skupnost konkretnih žensk v naši državi, ki je tista, ki mora dejansko sama izvesti to pomembno reševanje naše demografske slike. Ne ženska, ne družina sicer nista celica države; v Sloveniji mora biti glede na Ustavo država podrejena družbi, torej ljudstvu, ki ima oblast, in ne obratno. Na to radi pozabimo (oziroma se tega spomnimo le glede določenih tem), morda tudi sebično iz razloga, da si vsi želimo uživati dostojne pokojnine in da nam tovrstna retorika obljublja rešitev tega problema. Domnevno naj bi bil Urad vlade za demografijo sicer ustanovljen za “spodbujanje, koordiniranje in usmerjanje aktivnosti demografskega preporoda Slovenije.”[4]

Spodbujanje natalitete s strani države je samo en korak stran od državne evgenike. Kljub temu spodbujanje natalitete ni problematično zgolj šele, ko preide v evgeniko, tudi Italijanska bitka za rojstva, ki sem jo omenila, ni bila sama po sebi evgenična, saj se je Italijanska kampanja zelo razlikovala od nacistične oblike pronatalizma, ker ni imela jasnega evgenično-rasističnega pristopa, vsaj dokler tega niso dodali konec tridesetih let prejšnjega stoletja. Kljub precejšnjemu znanstvenemu zanimanju za evgeniko v liberalni Italiji se je fašistična kampanja tako ukvarjala bolj s kvantiteto kot “kvaliteto”.[5]

Za konec dodajam, da razumem potrebo tega, da se družinam z otroci omogoči dostojno preživetje, in zavedam se, da imajo specifične ter obširnejše potrebe, kot osebe brez otrok. Zaradi tega je namen zakonodajalca pri sprejetju vsakega ukrepa tako pomemben; ta diktira učinek in samo legitimnost zakonodaje. Če ignoriramo namen zakonodajalca, ignoriramo tudi širše implikacije teh ukrepov, in navidezno enačimo denimo otroški dodatek in potencialno nižanje najemnine po rojstvu otroka. Pri teh dveh pa gre za razliko med ukrepom, ki naslavlja potrebe konkretne družbene strukture in med grobim spodbujevalnim ukrepom spreminjanja družbene strukture.

---

[1] Flowers for the Doctor: Pro-Natalism and Abortion in Fascist Milan.

[2] - "Battle of Births". Time. - Celli, Carlo. 2013. Economic Fascism: Primary Sources on Mussolini's Crony Capitalism. Axios Press.

[3] https://www.gov.si/drzavni-organi/vladne-sluzbe/urad-vlade-za-demografijo/o-uradu/

[4] Ibidem.

[5] https://www.cambridge.org/core/journals/modern-italy/article/abs/flowers-for-the-doctor-pronatalism-and-abortion-in-fascist-milan/5B41F3E3B10DCB012AC55C84099933E4