TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

V izpodbijanem aktu, s katerim je bilo odločeno, da se revidentov pokojninski načrt ne odobri, revidentova pravica ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Iz četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1, ki se nanaša na revidenta, jasno izhaja, da je predmet aktuarske potrditve pokojninski načrt kot celota. Ker ZPIZ-1 tudi ne vsebuje določb, ki bi aktuarsko potrditev pokojninskega načrta omejevale, je že na podlagi četrtega odstavka 385. člena ZPIZ-1 jasno, da obsega aktuarska potrditev celoten pokojninski načrt, torej tudi tisti del pokojninskega načrta, ki se nanaša na obveznost zagotavljanja kritja izplačil. Ker odgovor na izpostavljeno vprašanje o obsegu aktuarske potrditve revidentovega pokojninskega načrta izhaja že iz jasne zakonske določbe (četrti odstavek 385. člena ZPIZ-1), to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V posledici tega pa tudi ostala tri izpostavljena vprašanja, ki se nanašajo na formalno pomanjkljivost pokojninskega načrta, niso pomembna pravna vprašanja, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo.

Revident je glede zelo hudih posledic sicer navedel, da brez pokojninskega načrta ne more izvajati prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, vendar ni pojasnil in izkazal, katere posledice mu bodo zaradi tega nastale in zakaj naj bi bile te posledice zanj zelo hude. Iz javno dostopnih podatkov pa izhaja, da ima revident še drugo dejavnost (prostovoljno, rentno, investicijsko in enkratno investicijsko pokojninsko zavarovanje). Glede na navedeno zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.