TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 68/2013 z dne 7. 5. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. N 14/2012 z dne 16. 10. 2012 se ne sprejme.

Iz pravice do izjavljanja (22. člen Ustave) ne izhaja, da bi sodišče moralo opozoriti stranko na vse pravne vidike, ki jih je stranka prezrla oziroma zmotno tolmačila, pač pa je sodišče to dolžno storiti le v primeru, ko stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da bi sodišče odločitev lahko oprlo na določeno pravno normo. Od stranke je treba pričakovati, da bo v postopku ravnala skrbno, med drugim tudi z ustrezno proučitvijo pravnih vidikov spora. Opozorilo sodišča o pravni podlagi, ki jo namerava uporabiti, ni potrebno med drugim tedaj, če se je že nasprotna stranka sklicevala na možnost uporabe te pravne podlage.   Pritožniki kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) ne morejo utemeljiti zgolj z argumentom, da je odločba sodišča nezakonita in da gre zato za poseg v lastninsko pravico mimo pogojev, ki jih določa zakon. Ustavna pritožba je v tem delu nesklepčna. Pritožniki ne zatrjujejo, da kakšno stališče, na katerem temelji odločitev sodišča, nedopustno posega v ustavno varovano jedro lastninske pravice.   Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Presoja Ustavnega sodišča glede tega ne pomeni polne presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Omejena je na primere, ko sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti  in bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev ter na primere očitne nerazumnosti, nelogičnosti ali protislovnosti izpodbijane sodne odločbe.