TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi:

a) „I. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati nadomestilo v višini 8.618,55 EUR, ter od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2014 do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo“,

zavrne.

b) Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 911,95 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 747,50 EUR, obema v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 842,43 EUR, stranskemu intervenientu pa njegove pritožbene stroške v znesku 485,60 EUR, obema v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo. Tožnik svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadomestila plače, ki ga je opredeljeval tretji odstavek 7. člena Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov z dne 21. 6. 1997. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je citirani sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi, h kateri je dal pozitivno mnenje tudi minister za šolstvo in šport. Zavzelo je stališče, da je tožnik do vtoževanega zneska upravičen ne glede na to, da ustanovitelj tožene stranke ni Republika Slovenija, temveč lokalna skupnost, saj je navedba sklepa v pogodbi o zaposlitvi pomenila, da je le-ta postal del pogodbene volje pravdnih strank. Po zaključku pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Nobena od določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 7. člena Sklepa. Poleg tega je veljal Sklep le za tiste javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tako da na pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke (ustanovitelj tožene stranke je lokalna skupnost) ni mogel vplivati. Dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je podlaga za njeno sklepanje poleg Zakona o delovnih razmerjih tudi Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ne pomeni, da je tožnik le zaradi tega upravičen do vtoževanega nadomestila plače. Tudi v primeru, če bi bil namen tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi tožniku prizna pravico do nadomestila plače, bi bila takšna določba (ki je sicer v pogodbi o zaposlitvi, kot je bilo že ugotovljeno, ni) v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU in ne bi mogla imeti pravnih učinkov. Ker za priznanje pravice do nadomestila plače ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.