TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu po 57. in 58. členu Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika za vsako kaznivo dejanje določi kazen 1 (en) mesec in 15 (petnajst) dni zapora, nato pa se mu ob uporabi 3. točke drugega odstavka 53. člena istega zakona določi

enotna kazen

2 (dva) meseca zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženca zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

S tem, ko je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo "da je trdil ter raznašal kaj neresničnega, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu obeh zasebnih tožilcev, čeprav je vedel, da je to kar trdi in raznaša neresnično" in ga nadomestilo z besedilom, "da je razžalil zasebna tožilca B. B. in C. C.", ni z ničemer poseglo v konkretni opis obdolženčevega ravnanja oziroma opis historičnega dogodka, temveč je zgolj izpustilo abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja obrekovanja in ga nadomestilo z abstraktnim dejanskim stanom kaznivega dejanja razžalitve. Na ta način obtožbe ni prekoračilo, saj je v skladu z določbo 354. člena ZKP za presojo obstoja kaznivega dejanja oziroma pravno opredelitev odločilen konkretni opis ravnanja, ne pa pomanjkljivo, nenatančno ali celo napačno naveden abstraktni dejanski stan. Opis konkretnega obdolženčevega ravnanja v izpodbijani sodbi se še zmeraj v celoti nanaša samo na dejanje, ki je predmet obtožbe v zasebni tožbi, in v ničemer ne gre za spremembo v drugo ali drugačno dejanje, zato ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je bila obtožba prekoračena.

Glede na opisane povezovalne okoliščine in homogenost ravnanj obdolženca, posamezna izvršitvena ravnanja opredelilo kot enotno kaznivo dejanje; glede na okoliščino, da sta bila oškodovana dva oškodovanca, pa kot dve kaznivi dejanji, saj gre v primeru kaznivega dejanja razžalitve za t.i. osebno kaznivo dejanje. Izhajajoč iz navedenega, ko več izvršitvenih dejanj obdolženca predstavlja del enotne kriminalne dejavnosti, je dejanja storilca potrebno pravno opredeliti po najtežji obliki dejanja iz celotne dejavnosti. Za pravno opredelitev po drugem odstavku 158. člena KZ-1 tako zadošča, da je bilo zgolj eno v seriji več izvršitvenih ravnanj, ki predstavljajo enotno kaznivo dejanje, storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu.