TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Po določbi prvega odstavka 101. člena ZD določila prejšnje oporoke ostanejo v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določila oporoke iz leta 2005 v nasprotju z določili kasnejše oporoke iz leta 2010. Zapustnica je namreč v kasnejši (novi) oporoki razpolagala z vsem premoženjem enako, v korist vseh treh dedičev, brez podrobnejše razdelitve premoženja med njih. Razpolagala je tudi z delom nepremičnine, ki ga je v prejšnji oporoki naklonila pritožniku.

Institut vračunanja daril pride v poštev samo za zakonite dediče, za oporočne pa le tedaj, če je oporočitelj tako izrecno določil. Institut vračunanja daril (kolacija) je uvrščen v poglavje zakona, ki ureja dedovanje na podlagi zakona (drugo poglavje), določba prvega odstavka 46. člena ZD pa izrecno določa, da se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Enako je stališče teorije.

ZD pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen). Hkrati dedovati po oporoki in zakonu je dopustno le v določenih primerih, npr. takrat, ko zapustnik z oporoko ne razpolaga s celotnim svojim premoženjem, ampak le z njegovim delom. V tej zadevi pa ne gre za tak primer. Zapustnica je z oporoko iz leta 2010 razpolagala s celotnim svojim premoženjem, dediči (tudi pritožnik) pa so se priglasili k dedovanju na podlagi oporoke in sprejeli dedni delež, ki jim gre na podlagi oporoke. To pomeni, da pritožnik ne more hkrati dedovati po oporoki in zahtevati še nujni delež na podlagi zakonitega dedovanja.