TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obdolženo A. A. na podlagi 358. člena ZKP

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je kot starš hudo kršila svoje dolžnosti do mladoletne osebe,

s tem, da je od januarja 2013 do 9. 10. 2014 v Kranju pri svojem otroku B. B., roj. ..., večkrat opustila terapijo, ki ji je bila s strani specialistov predpisana za zdravljenje atopijskega dermatitisa, zaradi česar je prišlo pri otroku do poslabšanja kožne simptomatike, neredno izvajanje zdravljenja pa tudi negativno vpliva na potek same bolezni, ob poslabšanjih pa so prisotni neznosen srbež, nespečnost in razdražljivost, v treh primerih pa je bilo poslabšanje tako hudo, da je bila deklica zaradi tega tudi hospitalizirana od 29. 1. 2013 do 5. 2. 2013, od 28. 10. 2013 do 4. 11. 2013 in 4. 8. 2014 do 12. 8. 2014,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika proračun.

III. Po tretjem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca mladoletne oškodovanke proračun.

IV. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 6.000,00 EUR napoti na pravdo.

Domneva nedolžnosti je eden od temeljev demokratičnega kazenskopravnega procesnega sistema, sočasno pa gre za enega nepogrešljivih elementov poštenega sojenja. Je izhodiščna predpostavka za zgradbo celotne sheme dokazovanja v kazenskem postopku in se nerazdružljivo prepleta s številnimi drugimi dokaznimi pravili. Iz ustaljene (ustavno)sodne presoje je razvidno, da domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivde, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da obstoj vzročne zveze ni le dejansko, temveč (predvsem) pravno vprašanje. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice tako ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Če storitev ali opustitev ni vzrok nastale posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec.

Pravna dogmatika in sodna praksa sta si enotni, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 ne zadošča vsaka kršitev dolžnosti do mladoletne osebe, temveč mora biti ta kršitev huda. Kdaj je podana taka intenzivnost kršitve, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja v vsakem konkretnem primeru glede na izvedene dokaze in okoliščine posamezne zadeve. Bistveno je, da morata biti narava dolžnosti in intenzivnost kršitve taki, da lahko vplivata na razvoj mladoletne osebe.

Če sodnik, ki ocenjuje izvedensko mnenje kot vsak drug dokaz v postopku, podvomi v njegovo pravilnost oziroma popolnost, izvedenskega mnenja ne more dopolnjevati s svojim laičnim mnenjem oziroma še manj uporabiti samo tiste ugotovitve izvedenca, za katere bo ocenil, da so v skladu s stroko logične in pravilne, medtem ko bo ostale ugotovitve izvedenca zanemaril.