TFL Vsebine / TFLGlasnik

***

Za ime Marko Ilešič sem kot velik športni navdušenec in redni bralec tako kultnih Sportskih novosti kot pozneje prvega slovenskega športnega časnika Ekipa slišal večkrat. Takrat se mi je zdelo, da je pač eden tistih športnih funkcionarjev, ki so ali pa niso videli športa od blizu, pa se jim kljub temu ob njem godi kot »bubregom v loju«. Kot vemo, pa ni bil znan le kot funkcionar, temveč se je tudi dejavno udejstvoval: tako pri športu kot pri »mladostnih neumnostih«. Nekaj teh ohranjam za anale s tem zapisom, ki žal ne omogoča realnega podoživljanja slavljenčeve hudomušnosti, bo pa tistim, ki smo doživeli katero od teh »prigod«, narisal kar nekaj nasmeškov na obraz.

Pozneje sem kot mlad študent prava za Marka slišal še večkrat, predvsem v povezavi z znamenitimi ekskurzijami v Luko Koper (in še bolj »prepričavanimi«[2] dolgotrajnimi vračanji s teh poučnih poti). Da ne bo pomote, predavanja so bila gotovo izjemna, a na njih nisem bil (milo rečeno) najbolj vestno navzoč, zanimal pa sem se za tovrstne obštudijske dejavnosti. Na eno teh popotovanj od Ljubljane do Kopra in (kar je običajno trajalo dlje) nazaj se je nekoč odpravil v skoraj belem bež suknjiču (spomini segajo od suknjiča do obleke s kravato vred, a za namen tega izvajanja tudi zgolj suknjič zadošča in ne zmanjša dramaturškega vložka). Naključje (kolikor bi lahko rekli, da je karkoli v Markovem življenju naključje) pa je hotelo, da smo si tisti dan v okviru ekskurzije ogledovali ladjo, ki prevaža železovo rudo. Na tisti dan je bila posebno čedna, »gmašno« napravljena, a nekako (kot Marko) ni mogla uiti usodi oziroma zaznamovanosti s svojim poslanstvom: rdeči barvi. Prah železove rude je bil zažrt v vse pore in zračne mase so ga prek palube nosile v vse smeri. Ob koncu dneva je bil tako prej brezmadežno čist in svetel Markov suknjič (ali pač obleka) povsem rdeč. Zlobna natolcevanja in groba podtikanja so namigovala, da na rdečeličnost udeležencev ni vplivala zgolj bližina prašnih železovih delcev (vsaj pri Marku naj bi bila to celo svetovnonazorska posledica), temveč tekočina, s katero so se trudili poplakniti moteč okus po železu v ustih.

»Povsem nepovezana« anekdota se nanaša na pravo intelektualne lastnine, o katerem je predaval na ljubljanski pravni fakulteti. Ko je razpisoval diplomske naloge, je med drugimi v obravnavo ponudil tudi temo pravnega varstva označbe vin. »Pa pride k meni neka punčka, drobna, otroškega obraza,« je povedal pozneje, »in mi pravi: ,Gospod profesor, mene pa ta tema zanima in bi o njej rada pisala‘.« »Gledam jo nejeverno in ne vem, kaj bi rekel, potem pa le pravim, kar se da previdno in obzirno: ‚Ja prav, super, da vas to zanima, ampak veste, kolegica, je pa treba nekaj malega o vinu vendarle vedeti in ga mogoče tudi kdaj pokusiti,« je nadaljeval Marko. Na to mu je študentka poznavalsko in prav nič zbegano zagotovila: »Brez skrbi, gospod profesor, kar nekaj o vinu vem in tudi pokusim ga rada.« Diplomska naloga je bila, kot pravi Marko, na koncu res super.

Kot sem že zapisal, je odigral šport v Markovem življenju veliko vlogo, kar so vedeli vsi, ki so ga poznali. Na fakulteti se je tako nekoč v pisarni mlajših sodelavcev, med drugim Marka in njegove kolegice dr. Ade Polajnar Pavčnik, oglasil profesor Finžgar ter ves nesrečen in zaskrbljen vprašal, kako je z Markom. Slišal je namreč, da so na nedeljski nogometni tekmi z dežnikom poškodovali sodnika Ilešiča. Ko so mu pojasnili, da je bil to Mirko, se mu je obraz razjasnil in pripomnil je, da je sojenje na nogometnih tekmah nevarna dejavnost, ki je univerzitetni delavci ne bi smeli opravljati.

Ogrožen pa je bil na nogometnih tekmah še večkrat. Nekoč je bil na pomembni nogometni tekmi na Dunaju, z vstopnico za zelo pomembne osebe (VIP) kot takratni predsednik Nogometne zveze Jugoslavije (kar je bilo za zagovornika povezovanja slovanskih narodov pomembno, saj je bil znan dedov aktiven panslavizem). Med tekmo je tako snežilo, da je družba, v kateri je bila tudi prof. Wedam Lukićeva, v Knafljevem domu na televiziji videla samo sence, ki so tekale med metežem po igrišču. Marko se je vrnil povsem prezebel in višnjev v obraz. Ker je bil alkohol uradno prepovedan, si ni upal s seboj vzeti ničesar, kar bi ga pogrelo. Je pa poklapano povedal, da so drugi tozadevne pripomočke imeli s seboj, a da ga, »čeprav sem jih proseče gledal«, niso hoteli razumeti …

V omenjeni asistentski sobi dolgo niso imeli telefona, zato so asistente (največkrat seveda Marka) klicali k vratarju, ki jih je moral priti iskat v sobo. Nekoč mu je bilo tega očitno dovolj, in ko je Marka klical Dagmar Šuster (takratni predsednik mestnega sveta oziroma nekaj podobnega), mu je vratar zabrusil, da ne gre po Marka, ker se tako ali tako pogovarjata samo o nogometu. Ko so končno dobili svoj telefon (in to direktno linijo), so klicatelji prof. Wedam Lukićevi in prof. Polajnar Pavčnikov puščali sporočila za Marka. Ko mu je prof. Polajnar Pavčnikova (v prijateljskih krogih kar Pika) nekoč to omenila, se je Marko opravičeval, da imajo vsi drugi tajnice. Njen odgovor je bil, da pa »verjetno ne dveh, in to z doktoratom«.

Leta 1973 sta skupaj s prof. Wedam Lukićevo z vlakom odpotovala na seminar ameriškega prava v Amsterdam. Po skoraj 24 urah na vlaku sta morala na meji v Utrechtu z vlaka, ker nista imela povratnih kart in skoraj nič denarja. Ker so se takrat v Amsterdamu zbirali hipiji, sta bila seveda sumljiva. Ko sta pojasnjevala, da povratnih kart nimata, ker ju prideta z avtomobili iskat žena oziroma mož, denar pa da bosta dobila kot štipendijo, sta zadevo samo še poslabšala. Policisti so jima razložili, da je za študij treba imeti vizum, zato sta se morala v Amsterdamu oglasiti na policiji, kjer sta nekaj ur čakala med Turki in drugimi »gastarbajterji«. V potne liste sta dobila štampiljko, da se morata ob odhodu oglasiti na mejni policiji, kar je bilo vsaj za kolegico asistentko nemogoče, ker med Nizozemsko in Belgijo takrat ni bilo več meje. Na vse skupaj je že pozabila, nato pa je leta 2004 dobila iz Utrechta od Marka razglednico. Napisal je nekaj v smislu, da mejni policisti takrat niso vedeli, da so povzročali težave bodoči predsednici Ustavnega sodišča RS in sodniku Sodišča ES.

Tudi anekdot z bratom Mirkom je še kar nekaj, nekatere primernejše za posedanje ob tabornem ognju kot za tovrsten zapis, ki se trudi nekaj Markove iskrive hudomušnosti in srčne topline zajeti v besedilu za spomin prihajajočih generacij. Ena prisrčnih, zlasti za nas, ki Marka poznamo kot izredno razgledanega in samozavestnega človeka ter si težko predstavljamo, kakšen je bil kot otrok, ko je znanje sveta šele začenjal vpijati, je tista o »dvojčkih«. Marka in Mirka je namreč mama v otroštvu včasih odela v enaka oblačila. Nekoč ju je tako enako oblečena ustavil neki prijazen gospod in ju vprašal, ali sta dvojčka. Bila sta si namreč zelo podobna, takrat tudi približno enako visoka. »Kaj sem pa jaz takrat vedel, kaj pomeni ‚dvojčka‘; mislil sem, da to pač pomeni ‚brata‘,« je pozneje pripovedoval Marko, ki je prijaznemu gospodu odgovoril pritrdilno. Nakar ga gospod vpraša: »Koliko sta pa stara?« Marko je s tisto otroško nedolžnostjo in velikimi okroglimi očkami ponosno odgovoril: »Jaz imam šest let, on pa štiri.« Prijazen gospod v hipu ni bil več prijazen in mu je povedal »par krepkih«, misleč, da se fantič iz njega norčuje. Marku pa so doma potem pojasnili, kaj pomeni »biti dvojček«.

Marko in Mirko sta bila oba vedno tudi velika ljubitelja opere (poleg nogometa). Kadar je bil dobre volje, je Marko včasih v asistentski sobi prepeval operne arije. Ko je bil kolektiv fakultete leta 1973 na sindikalnem izletu v Pragi, je priskrbel karte za prodano nevesto – prof. Wedam Lukić in prof. Polajnar Pavčnik na dodatnih sedežih v loži, sam pa je šel požrtvovalno na stojišče. Prodano nevesto sta si mnogo let pozneje s prof. Wedam Lukićevo skupaj ogledala na Dunaju – takrat oba na stojišču.

Morda je tudi izkušnja spoznavanja pomena besede »dvojčka« tista, ki ga je usmerila v iskanje znanja, in ne neznanja pri študentih. Marko tudi sicer rad pripoveduje o časih, ko je bil profesor. Tako rad pove, da je pri pisnih izpitih najraje zastavljal kratka vprašanja ter dobil kratke in jasne, natančne odgovore. Tako je nekoč pri pisnih izpitih zastavil vprašanje, katere osebe sodelujejo pri menici, zraven pa je bilo navedenih deset možnosti, tako pravilnih kot napačnih (trasant, remitent itd.), med katerimi je bilo treba obkrožiti pravilne. Med lažnimi, zavajajočimi možnostmi je bila npr. navedena tudi beseda »tratar«. Našel se je tudi kdo, ki je to besedo obkrožil, neki študent pa je ob tem odgovoru dopisal: »Ha ha, tale pa kosi travo.« Marku je bil ta odgovor všeč in študent je takoj dobil »plus točke«. Sam zelo duhovit je hudomušnost še posebno cenil.

Spominjajo pa se ga s toplino tudi nekdanji študenti, kar je pred kratkim ob »ugrabitvi« na dan poroke doživela tudi njegova zdajšnja soproga (tisti dan torej nevesta) in kolegica sourednica publikacije ob njegovi 70-letnici. Nekdanji študenti so ji ob spoznanju, kdo je, hiteli izražati naklonjenost do svojega nekdanjega profesorja. Tako je ena od njih nevesti zaupala, da jo je Marko na izpitu vprašal o razliki med prodajno in podjemno pogodbo. Začela mu je govoriti vse, česar se je spomnila iz knjige, definicije, ki jih je znala na pamet itd. Nekaj časa jo je poslušal, potem pa dejal: »Kolegica, ne sprašujem vas tega, slišati hočem, kratko in jedrnato, kakšna je razlika med njima.« Študentka seveda ni vedela, kaj bi rad slišal in kaj bi mu še sploh lahko povedala, spomnila pa se je primera s šiviljo, ki ji je dala šivati obleko. Kot zadnji poskus pravilnega odgovora je ta primer predstavila Marku, ta pa je bil v hipu zadovoljen in je ni vprašal nič več, izpit pa je bil opravljen z zelo dobro oceno. Zanimivo pa je tudi, da se je ob »soočenju« s to zgodbo tega tudi spomnil. A na srečo – to vemo tisti, ki ga poznamo – možda pamti, ali nije zlopamtilo.[3]

Da je omenjeno hudomušnost rad tudi delil, najbolje dokazuje osnutek Pomorskega zakonika, kar je v prispevku omenil tudi njegov soimenjak in sourednik te publikacije dr. Marko Pavliha.[4] Predvsem tista iz prvega odstavka 174. člena, da ima poveljnik ladje v primeru stiske pravico zmanjšati članom ladijske posadke obroke hrane, vode in ruma, da se varčno izkoristijo zaloge na ladji, je legendarna. Obžalujem pa, da avtorji v osnutku niso določili izjeme, da določbe o deratizaciji ne veljajo za morske prašičke.

Zgodilo pa se je, roko na srce, da so mu jo zagodli tudi drugi, brez njegove krivde. Leta 1993 je tako za takratni Gospodarski vestnik spisal uvodnik za knjigo, ki naj bi vsebovala takrat na novo pripravljani zakon o gospodarskih družbah. Uvodnik je spisal, še preden je bil zakon sprejet, v prvi različici pa je zapisal, da je pred bralcem novi zakon o gospodarskih družbah, ki ima skoraj 600 členov. Vestni lektorji na založbi so ta podatek po sprejetju zakona popravili na pravo številko, tj. 597. In tako smo lahko prebrali, da je pred nami novi zakon o gospodarskih družbah, ki ima »skoraj 597 členov«.

Vsekakor pa je pomembna Markova lastnost, da je bil od nekdaj zelo ljudski, nikakor ne vzvišen, četudi se je (oziroma bi se lahko) zavedal moči svojega intelekta. Legendarno skladna s to sliko in v skladu z afiniteto do transportnega prava je bila tudi njegova črna usnjena jakna. Njegova podoba v njej je še zdaj vtisnjena v spomin generacij, se pa verjetno marsikateri nepoučeni bralec sprašuje, zakaj je ta usnjena jakna povezana s transportnim pravom. Kdo bi rekel, da zato, ker bi ga človek hitro zamenjal za v prejšnjih časih pogostega »švercarja« jeansa iz Trsta (kar je seveda povezano s transportom in logistiko). Ni bilo sicer tako hudo, ker je prijazen in se z nelegalnimi stvarmi ni ukvarjal, vseeno pa je bil kdaj na prvi pogled videti kot šofer, z, da ne bo pomote, sicer inteligentnim in pronicljivim pogledom. Da to ni iz trte zvito, dokazuje primer, ko je nič hudega sluteč bral Sportske novosti pred staro stavbo fakultete na Kongresnem trgu oziroma v pogosto predvsem zjutraj obiskani Platani, pristopil pa mu je (očitno) neznanec in ga prosil, naj premakne v bližini parkiran tovornjak, ki je oviral dovoz. A je bil odziv tipično Markov: nasmeh do ušes in topel pogled prijaznega medvedka.

NE ZA KONEC, ZA NADALJEVANJE …

Za konec naj poudarim, naj bralec ta zapis jemlje kot poklon Marku, človeku. Ki ni nezmotljiv, se pa svojim nerodnostim smeji v brk. To zmorejo res redki, z redko lastnostjo sožitja človeške topline in hladne inteligence. Ki je, kot mi je sam povedal, eden najstarejših individualnih naročnikov revije Pravnik, saj jo je naročil že leta 1967, pred 50 leti, ko je bil v drugem letniku pravne fakultete. Zaključek pa ne bi bil njegov, če ne bi ob tem zapisal »uf, res sem star«. Po izkušnjah in modrosti že morda, po navihanosti in energiji pa je kot otrok. In lahko si le želimo, da tak otrok ostane za vedno. Da se bomo mlajši počutili tudi vsi okrog njega.

***

Nazadnje sva govorila kak mesec pred njegovo smrtjo. In še vedno sem čutil isto hudomušnost in otroško iskrenost (v pozitivnem smislu) kot nekoč. Tega ne bom nikoli pozabil in s ponosom bom delil s svojimi soljudmi. Da se bomo ob spominjanju Marka vsi počutili mlajši. Predvsem pa manj obremenjeni s problemi, ki so na koncu in ob koncu poti tako zelo nepomembni. Ko ni pomembno, kaj si ustvaril v življenju, koliko alinej ima tvoj življenjepis, koliko nagrad in priznanj si dobil ali koliko nepremičnin si zapustil svojim dedičem. Pomembni so in bodo takrat zgolj spomeniki, ki jih puščamo v tujih srcih. In Marko jih je pustil veliko, v mnogoterih. Tudi v mojem.

Opombe:

* Za pomoč in »notranje informacije« se zahvaljujem predvsem vsem trem sourednikom, prof. dr. Dragici Wedam Lukić, prof. dr. Lojzetu Udetu, pa tudi prof. dr. Klemnu Podobniku, čigar živost pripovedovanja in užitek poslušanja (moja) pisana beseda žal ne more verodostojno zajeti. Naj mi bo zato verjetno neprimeren poskus oproščen.

[1] V angleščini, tj. »podobno Marku«.

[2] Prepričavati – shr. govoriti o nečem, razpravljati. V tem primeru slogovno zaznamovano v smislu večkratnega ponavljanja zgodb, obujanja spominov.

[3] Shr. resda si veliko zapomni, toda zamerljiv ni.

[4] Glej Marko Pavliha: Prispevek dr. Marka Ilešiča k razvoju pomorskega in prevoznega prava, op. 21, v: Marko Pavliha, Ada Polajnar Pavčnik, Boštjan Koritnik, Darja Ilešič Čokl: Izzivi prava v življenjski resničnosti : liber amicorum Marko Ilešič. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2017.