TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zavarovalni pogoji so sestavni del zavarovalne pogodbe. Ti lahko
določajo, da izgubi zavarovanec (lastnik ali uporabnik motornega
vozila) kritno pravico, če vozi brez vozniškega dovoljenja in pri
takšni vožnji povzroči škodo. Zato ravna zavarovanec v nasprotju s
pogodbo o obveznem zavarovanju proti odgovornosti za škodo,
povzročeno drugim z motornim vozilom, če povzroči škodo z vožnjo brez
vozniškega dovoljenja. Zavarovalnica, ki plača oškodovancu
odškodnino, ima zato regresni zahtevek protii lastnemu zavarovancu,
ki temelji na zavarovalni pogodbi. Ta pa zastara v primerih, ko je
škodni dogodek nastal pred uveljavitvijo ZOR v splošnem zastaralnem
roku (14. člen ZZT), v primerih, ko je dogodek nastal po uveljavitvi
ZOR pa v treh letih (3. odstavek 380. člena ZOR).
Zastaranje začne teči z izplačilom odškodnin oškodovancu oziroma
najkasneje takrat, ko bi zavarovalnica morala izpolniti svojo
obveznost oškodovancu. To pa bi morala izpolniti v primerih, ko je
dogodek nastal pred uveljavitvijo ZOR v roku iz 67. člena temeljnega
zakona o zavarovanju in zavarovalnih organizacijah (Ur.l. SFRJ, št.
7/67, 17/67, 50/68, 20/69) oziroma, če je bilo potrebno sodno
uveljavljanje obstoja in višine njene obveznosti, s potekom s sodbo
določenega paricijskega roka, po uveljavitvi ZOR pa v roku iz 919.
člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke
(zavarovalnice) zaradi izplačila 22.340,65 din. Sodišče druge stopnje
je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke in potrdilo
sodbo prve stopnje. Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji tožeče
stranke, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo
vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ni spora med strankama, da je 14.6.1973 prišlo do prometne nesreče,
katere udeleženca sta bila toženec s svojim osebnim avtomobilom in
nedoletni, da je bil toženec v kazenskem postopku obsojen kot
povzročitelj nesreče in da je tožeča stranka izplačala nedoletnemu
oškodovancu odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče.
Zatrjujoč, da je toženec v času nesreče vozil osebni avtomobil brez
vozniškega dovoljenja, zahteva tožeča stranka od njega vrnitev zneska
22.340,65 din, kolikor je v zvezi s poškodbo pri prometni nesreči
izplačala nedoletnemu.
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja.
Svoje stališče je obrazložilo s tem, da je triletni zastaralni rok iz
1. odstavka 376. člena ZOR začel teči najkasneje 24.3.1976, ko je
tožeča stranka z izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Karlovcu opr.št. P
355/75, s katero je bila obsojena na plačilo odškodnine nedoletnemu,
izvedela, kolikšen je njen regresni zahtevek, in je zato potekel pred
8.6.1979 - dnem vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s
stališčem, da je tožbeni zahtevek zastaral. Svoje stališče pa je
utemeljilo z drugimi razlogi. Menilo je, da je tožeča stranka s
plačilom odškodnine nedoletnemu oškodovancu vstopila v vse njegove
pravice proti tožencu kot povzročitelju škode. Zato je, glede na
pravno pravilo iz 6. odstavka 380. člena ZOR, katerega pa je sodna
praksa uveljavila že pred uveljavitvijo ZOR, začelo teči zastaranje
njene terjatve od toženca takrat, ko je začelo teči tudi zastaranje
oškodovančeve odškodninske terjatve. Ker je bila škoda povzročena s
kaznivim dejanjem, je to začelo teči s pravnomočnostjo kazenske
sodbe, to je 20.3.1974. Zastaralni rok, ki je bil glede na določilo
20. člena zakona o zastaranju terjatev 5-letni, pa je glede na to
tudi že potekel pred vložitvijo tožbe. Revizijsko sodišče meni, da
sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju zmotno uporabili
materialno pravo, ker nista pravilno ugotovili pravne podlage
tožbenemu zahtevku.
Do škodnega dogodka - prometne nesreče - je prišlo 14.6.1973. Zato je
treba materialnopravne odnose med pravdnima strankama, ki jih je
sprožil ta škodni dogodek, presojati po takrat veljavnih predpisih
(Zakon o obveznem zavarovanju v prometu - Ur.l. SFRJ, št. 11/68 in
Temeljni zakon o zavarovanju in zavarovalnih organizacijah - Ur.l.
SFRJ, št. 7/67, 17/67, 50/68 in 20/69) in pogodbi o obveznem
zavarovanju proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim, sklenjeni
med pravdnima strankama za motorno vozilo, s katerim je toženec
povzročil nesrečo.
Zakon o obveznem zavarovanju v prometu določa v členih 3, 20, 21 in
22, v katerih primerih in proti komu ima zavarovalnica regresno
upravičenje, če je plačala odškodnino iz obveznega zavarovanja
uporabnikov ali lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo,
povzročeno drugim. Po nobenem od navedenih zakonitih določil
zavarovalnica nima regresnega upravičenja proti lastnemu zavarovancu
- to pa je lastnik oziroma uporabnik motornega vozila, s katerim je
bila drugim povzročena škoda, če je ta ob povzročitvi škode vozil
motorno vozilo, ne da bi imel predpisano vozniško dovoljenje.
Takšnega upravičenja ji tudi ni nudil kakšen drug predpis, veljajoč v
času nesreče, niti ga nima zavarovalnica sedaj za tiste primere, ki
jih je treba presojati po sedaj veljavnih predpisih (Zakon o temeljih
sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur.l. SFRJ, št.
24/76 - ZOR). Zato lahko temelji tožbeni zahtevek samo na določilih
pogodbe o obveznem zavarovanju proti odgovornosti za škodo,
povzročeno drugim z motornim vozilo, katere sestavni del so po 65.
členu temeljnega zakona o zavarovanju in zavarovalnih organizacijah
tudi zavarovalna pravila ali pogoji (po 2. odstavku 17. člena zakona
o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja velja to
tudi za zavarovalne pogodbe, sklenjene po tem zakonu). Ali
zavarovalna pogodba res določa, da izgubi zavarovanec - to je toženec
- svoje kritne pravice, če upravlja vozilo brez vozniškega
dovoljenja, kar bi tožečo stranko glede na to, da je oškodovancu iz
prometne nesreče plačala odškodnino, upravičevalo uveljavljati proti
tožencu regresni zahtevek, pa še ni ugotovljeno.
Če zavarovalna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, nima
določila, da toženec izgubi kritne pravice, če upravlja motorno
vozilo brez vozniškega dovoljenja, potem tožeča stranka regresnega
zahtevka nima. Če pa pogodba takšno določilo ima, potem je tožeča
stranka pridobila regresno upravičevanje proti lastnemu zavarovancu.
To regresno upravičenje pa temelji izključno samo na pogodbi, je zato
originarno, ne pa izvedeno iz pravic zavarovanca ali kakšne druge
osebe. Zato reševanja materialnopravnih odnosov, izhajajočih iz
takšnega regresnega upravičenja, ni mogoče izvajati iz 2. odstavka
68. člena temeljnega zakona o zavarovanju in zavarovalnih
organizacijah (niti iz 939. člena ZOR za primere, ki jih je treba
reševati po sedaj veljavni zakonodaji).
Pravna razmerja iz regresnih upravičenj je možno obravnavati,
izhajajoč iz določil 2. odstavka 68. člena temeljnega zakona o
zavarovanju in zavarovalnih organizacijah (oziroma iz 1. odstavka
939. člena ZOR) takrat, kadar vstopi zavarovalnica do zneska
izplačane odškodnine v pravico zavarovanca do druge odgovorne osebe
(oziroma po besedilu 1. odstavka 939. člena ZOR takrat, ko preidejo z
izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine
na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je
kakorkoli odgovoren za škodo). V takšnem primeru, kot je obravnavani,
pa zavarovalnica ne more vstopiti v pravice zavarovanca do druge
odgovorne osebe (oziroma ne morejo nanjo preiti kakšne zavarovančeve
pravice). To pa zato, ker druge odgovorne osebe ni, ampak je
odgovorna oseba zavarovanec sam. Pod zavarovancem je namreč treba
razumeti osebo, katere interes je zavarovan in kateri pripadajo
pravice iz zavarovalne pogodbe. To pa je v pogodbah o obveznem
zavarovanju proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim z motornim
vozilom, lastnik oziroma uporabnik motornega vozila. Zavarovan je
namreč njegov interes, ki je v tem, da se mu zaradi poravnanja
odškodninske obveznosti ne zmanjša njegovo premoženje.
V primeru, da ima tožeča stranka regresno upravičenje proti tožencu
na podlagi določil zavarovalne pogodbe, je to upravičenje originarno.
Zato je treba pravna razmerja, izhajajoča iz njega, reševati
neodvisno od pravnih razmerij, nastalih z nastankom škodnega dogodka
med oškodovancem in lastnikom oziroma uporabnikom motornega vozila,
oziroma med oškodovancem in zavarovalnico, s katero je lastnik
oziroma uporabnik motornega vozila sklenil zavarovalno pogodbo. Iz
tega sledi, da tudi za zastaranje terjatve tožeče stranke, izhajajoče
iz njenega regresnega upravičenja, ni mogoče uporabiti tistih
predpisov o zastaranju terjatev, ki bi prišli v poštev za urejanje
pravnih razmerij, izvedenih iz škodnega dogodka.
Obravnavana terjatev tožeče stranke je terjatev iz zavarovalne
pogodbe. Ta terjatev je nastala šele z dnem, ko je tožeča stranka
izplačala odškodnino oškodovancu iz prometne nesreče. Šele z
izplačilom odškodnine je tožeča stranka pridobila pravico zahtevati
od toženca izpolnitev pogodbene obveznosti - regresiranje izplačanega
zneska. Glede na določilo prvega odstavka 2. člena zakona o
zastaranju terjatev (oziroma 1. odstavka 361. člena ZOR) je začelo
tudi zastaranje te terjatve dan po izplačilu odškodnine oškodovancu.
Ker do uveljavitve ZOR niti temeljni zakon o zavarovanju in
zavarovalnih organizacijah (73. člen omenjenega zakona, ki je delno
urejal zastaranje terjatev iz zavarovalnih pogodb, je po 1. točki 1.
odstavka 72. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in
osebnega zavarovanja veljal do uveljavitve ZOR) niti zakon o
zastaranju terjatev ni imel posebnih določil o zastaralnih rokih pri
zavarovalnih pogodbah, bo za primer, če je terjatev tožeče stranke
nastala pred uveljavitvijo ZOR, prišel v poštev splošni zastaralni
rok iz 14. člena zakona o zastaranju terjatev, če pa je terjatev
tožeče stranke nastala že po uveljavitvi ZOR, pa bo prišel v poštev
3-letni zastaralni rok iz 3. odstavka 380. člena ZOR.
Pravilo, da začne teči zastaralni rok v primerih, kot je obravnavani,
dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti,
to je dan po izplačilu odškodnine, pa je treba tolmačiti širše in
sicer tako, da začne teči v primeru, da zavarovalnica ne izpolni
pravočasno svoje obveznosti zastaranja tudi prvi dan po dnevu, ko bi
upnik (zavarovalnica) imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če
bi svojo obveznost še izpolnil pravočasno. Takšna razlika omenjenega
zakonitega določila je potrebna zato, da ne bi bil začetek tega
zastaralnega roka odvisen od ravnanja upnika - zavarovalnice. Ta pa
je bila dolžna izpolniti svojo obveznost po predpisih, veljavnih do
uveljavitve ZOR, v roku iz 67. člena temeljnega zakona o zavarovanju
in zavarovalnih organizacijah (1. točka 1. odstavka 72. člena zakona
o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja), oziroma,
če je bilo potrebno sodno uveljavljanje obstoja in višine njene
obveznosti, s potekom s sodbo določenega paricijskega roka, po
uveljavitvi ZOR pa v roku iz 919. člena ZOR.
Iz povedanega torej sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje pri
reševanju spora zmotno uporabili materialno pravo. Posledica tega je
nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče
sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo
sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). To
bo v nadaljnjem postopku najprej ugotovilo, ali je pogodbena regresna
obveznost toženca sploh dogovorjena. Če bo ugotovilo, da je, bo
ugotovilo dejstva, odločilna za začetek teka zastaralnega roka. Če bo
ob tako popolnjenem ugotovljenem dejanskem stanju ponovno ugotovilo
zastaranje, bo tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo, v nasprotnem
slučaju pa bo obravnavalo še ostale toženčeve ugovore.