TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- delno spremeni v točkah I/1 in I/2 izreka tako, da se glasita:

"1. Ugotovi se, da je tožena stranka tožeči stranki nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 9. 2018 in se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2019 razveljavi.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje med toženo stranko in tožečo stranko na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 9. 2018 ni prenehalo dne 12. 2. 2019." ter

- delno razveljavi v preostalem izpodbijanem delu in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim nadaljnjim pogojem za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo, da je bila tožnica že dalj časa pred spornim obdobjem v bolniškem staležu in da je bilo s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave ugotovljeno, da je bila tožnica tudi v obdobju od 19. 12. 2018 do 17. 1. 2019 nezmožna za opravljanje dela, da tožnica sploh še ni začela z delom v poslovalnici na C., kamor je bila premeščena 12. 9. 2018, torej v času bolniške odsotnosti, ki jo je nastopila 27. 7. 2018, ter da je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 1. 2008 dalje, torej več kot 11 let. Tožnica res ni sprotno obveščala tožene stranke o svojem stanju, vendar pa je tožena stranka vedela, da tožnica ni sposobna delati in da zato na delo ni prišla. Tako njeno ravnanje ne more v tolikšni meri porušiti zaupanja tožene stranke do tožnice in tudi ne organizacije dela v poslovni enoti na C., kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi v primeru tožničine bolniške odsotnosti, v kolikor bi ZZZS tožnici pravilno podaljšal bolniški stalež tudi po 17. 12. 2018, bi tožena stranka morala organizirati delovni proces, kot ga je. Tožena stranka je bila obveščena, da se je tožnica pritožila zoper odločbo ZZZS z dne 13. 12. 2018 in da je v socialnem sporu izpodbijala tudi odločbo zdravstvene komisije ZZZS z dne 9. 1. 2019. Iz tega izhaja, da je tožnica utemeljeno pričakovala podaljšanje bolniškega staleža, saj za delo ni bila zmožna. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni podan pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno niti do izteka odpovednega roka, saj ugotovljena kršitev tožnice ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja, njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka.