TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 2.779,77 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnica, ki je sicer občina, v predmetnem gospodarskem sporu ne vtožuje okoljske škode v smislu ZVO-1 in ZVO za čezmerno obremenitev okolja (glej 9. člen ZVO) oziroma škode, ki v primeru dovoljenega obrata presega krajevno običajne meje. Ne gre za škodo zaradi onesnaževanja okolja. Že zaradi navedenega je treba zavrniti vse tožničine pritožbene očitke, ki se nanašajo na zatrjevano odškodninsko odgovornost toženke na tej podlagi.

Tožnica vtožuje škodo (strošek), ki ji je nastala na lastnih (prej s strani toženke pogodbeno in neodplačno na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prenesenih) nepremičninah zaradi izvršitve investitorju (tožnici) izrečene inšpekcijske odločbe. Tožnici je bila naložena ustrezna oddaja oziroma sanacija pri gradbenem posegu izkopane zemljine (nevarnega gradbenega odpadka). Za gradbeni poseg, s katerim so nastali nevarni odpadki, se je odločila tožnica sama in ob poznavanju dejstev o onesnaženosti zemljine. Rezultat oziroma vtoževana škoda ni nastala zaradi spornega delovanja toženke do leta 1970, ampak zaradi delovanja same oškodovanke, ki je z opisanim ravnanjem (izkopom zemljine kljub vedenju o njeni onesnaženosti in posledično povzročitvijo nevarnih gradbenih odpadkov) v vsakem primeru prekinila pravno relevantno vzročnost in je neutemeljeno sklicevanje na nekakšno zatrjevano naravno vzročnost (na obstoj težkih kovin v zemljini zaradi toženkine industrije). Nevarne gradbene odpadke je povzročila sama tožnica.