TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu razveljavijo ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno s petim odstavkom 421. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti iz četrtega odstavka tega člena lahko vloži tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Citirane določbe ZKP predstavljajo podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila v konkretnem kazenskem postopku s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. Na podlagi določb četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP imajo upravičenci pravico, da v primeru kršitve konvencijske pravice v škodo obdolženca, ugotovljene s strani ESČP, (ponovno) vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa določb ZKP ni mogoče razlagati na tak način, da bi odločba ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev določene konvencijske pravice, že sama po sebi predstavljala zadosten razlog in podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva utemeljeno problematizira okoliščino, da sodnica, ki je izdelala obrazložitev sodbe, pri izvajanju dokazov ni sodelovala, zaradi česar si ni mogla ustvariti neposrednega vtisa o izvedenih dokazih ter napraviti in obrazložiti dokazne ocene v skladu z lastnimi prepričanji in neposrednimi zaznavami, kar ima velik pomen zlasti pri presoji t. i. osebnih (personalnih) dokazih, torej tudi zaslišanju obdolženca in prič.

S takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča je bilo kršeno načelo neposrednosti. Sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazov le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Le v takem primeru si lahko na podlagi notranje, psihološke presoje ustvari sliko o posebnostih posameznega dokaza (dokaznega sredstva) ter subjektivno mnenje o verodostojnosti personalnih dokazov.

Sodnica, ki je pisala sodbene razloge, pri sojenju in izvajanju dokazov ni sodelovala. To pomeni, da je bil njen spoznavni, gnoseološki položaj v zvezi s presojo dokazne vrednosti posameznih dokazov (dokaznih sredstev) okrnjen, saj je le-to, lahko napravila le na podlagi logičnega mišljenja in izkustvenih pravil, ne pa tudi na podlagi neposrednega vtisa o izpovedbah prič in zagovoru obdolženca, čeprav so zagovor in izpovedbe prič predstavljali enega od bistvenih elementov pri ugotavljanju odločilnih dejstev glede vprašanja krivde in kazenske sankcije. Ker si sodnica, ki je pripravila pisno obrazložitev sodbe, neposrednega vtisa ni mogla ustvariti, je jasno, da je tudi v obrazložitvi sodbe psihološka presoja verodostojnosti obdolženca in prič oziroma zanesljivosti njihovih izjav v celoti izostala.

S tem, ko pisne obrazložitve sodbe ni izdelala sodnica, ki je izvajala dokaze in izrekla sodbo, pač pa sodnica, ki v dokaznem postopku in pri izreku sodbe ni sodelovala, sta bila kršena načelo neposrednosti in določba sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki jo je v luči pravice do poštenega sojenja treba razlagati tako, da se zahteva, da (tisti) sodnik, ki sodi in izvaja dokaze ter izreče sodbo, izdela tudi pisne razloge sodbe v primerih, ko je izdaja pisnega odpravka sodbe z obrazložitvijo po zakonu obvezna.

Takšen izrazito odstopajoč časovni razkorak, je po presoji Vrhovnega sodišča, glede na specifične okoliščine primera, še dodatno okrnil pomen načela neposrednosti, ki se odraža tudi v zagotovitvi razumne časovne povezanosti dejanj sodišča, ki zadevajo postopek izdaje sodbe, čemur sta namenjena navedena (sicer instrukcijska) roka petnajstih oziroma tridesetih dni iz prvega odstavka 363. člena ZKP, ki ne zasledujeta le namena pospešitve postopka, pač pa izhajata tudi iz predpostavke, da je razloge sodbe zaradi omejenosti spominskih sposobnosti še preden jih načne rja pozabe mogoče lažje, s tem pa tudi bolj pravilno in popolno, oblikovati, če je časovni razkorak med fazami izvajanja dokazov, razglasitvijo sodbe in njeno izdelavo čim manjši