TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zakonodajalec je svojo obveznost zagotavljati delo v varnem delovnem okolju, ki izhaja iz 66. člena Ustave RS, uresničil v 45. členu ZDR-1, konkretiziral pa v določilih ZVZD-1. Z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja je zakonodajalec določil tudi odškodninsko odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, torej tudi pri nesreči pri delu (179. člen ZDR-1). Delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se glede na delovnopravno zakonodajo tako ne more v celoti izogniti izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu, že zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1514/22).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tožnikov soprispevek k nastali škodi skladno s 171. členom OZ. Ugovor soprispevka k nastali škodi mora temeljiti na ustreznih trditvah. Prva toženka na tožbo ni odgovorila in tako ni podala ne ugovora soprispevka ne trditev, ki bi ga utemeljevale.