TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 6155/2013 z dne 18. 12. 2015 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014 se zavrneta.

Če tožilec spremeni obtožnico tako, da opusti nekatere očitke, to ne zahteva nobenih novih dodatnih obrambnih aktivnosti; zgolj odpade potreba po tem, da bi obramba uporabila tiste, ki jih je imela pripravljene v zvezi z opuščenimi trditvami tožilstva. Ni poseženo v pravico obdolženca, da se mu zagotovijo primeren čas in možnosti za pripravo obrambe po prvi alineji 29. člena Ustave, če mu sodišče sodi po spremenjeni obtožnici, s katero so zmanjšani zoper njega naperjeni očitki. Z vidika presoje te ustavne pravice ni pomembno, ali je tožilec spremenil obtožbo zaradi drugačnega pravnega naziranja zadeve.  V primeru, ko se sodišča različnih stopenj sklicujejo na različne razloge za zavrnitev dokaznega predloga obrambe, z vidika zahtev, ki izvirajo iz procesnega jamstva tretje alineje 29. člena Ustave, zadošča, da je utemeljen eden od njih.   V skladu s predmetno inkriminacijo je kaznivost omejena na ravnanje, ki pomeni zlorabo položaja pri vodenju poslov družb, v katerih je imel storilec določen položaj. S stališčem, da se pri določanju pomena zakonskega znaka "položaj" po 240. členu Kazenskega zakonika upoštevajo dolžnosti, ki jih ima v okviru prepovedi izvrševanja škodljivega koncernskega vpliva član poslovodnega organa obvladujoče družbe tudi do odvisnih družb, sodišča niso prestopila namena kazenske norme in napotitve na pravila gospodarskega prava ter s tem niso kršila načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave.   Ker je pravno-etični temelj kaznovanja pravnih oseb v graji prispevanja članov njenih organov h kaznivemu dejanju nekoga drugega, je očitek kazenske odgovornosti pravne osebe toliko bolj upravičen, ko ravnanje člana organa predstavlja kaznivo dejanje sámo. Tisto, kar je bistveno za kazenskopravni očitek pravni osebi, se v primeru zlorabe položaja člana njenega organa kaže v najintenzivnejši možni obliki, saj isto ravnanje izpolnjuje oba zakonsko predpisana elementa kaznivosti – prispevek pravne osebe in kaznivo dejanje storilca. Glede na navedeno sodišča niso kršila jamstva v materialnem kazenskem pravu iz 28. člena Ustave, ker so temelj pritožničine kazenske odgovornosti iz 1. točke 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja konkretizirala z navedbo, da je pritožnik sprejel sklep kot direktor, sam sklep pa je istoveten s kaznivim dejanjem, ki je v celoti opisano.