TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 10. in 16. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 35/96, 5/98, 33/2000, 1/01, 63/01, 37/02 in 61/02), kolikor sta določala dodatke k plači le za delavce Davčne uprave Republike Slovenije, ki odločajo v davčnem postopku na prvi stopnji, ne pa tudi za delavce Ministrstva za finance Republike Slovenije, ki odločajo v davčnem postopku na drugi stopnji, se zavrne. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 375/2007 z dne 12. 2. 2008 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 666/2006 z dne 29. 3. 2007 ter s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. III Pd 752/2003 z dne 9. 3. 2006 se ne sprejme. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 291/2007 z dne 11. 3. 2008 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 571/2006 z dne 1. 3. 2007 ter s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 753/2003 z dne 5. 1. 2006 se ne sprejme.

Zaposleni na Davčni upravi Republike Slovenije, ki so odločali v davčnem postopku na drugi stopnji, so s prevzemom po drugem odstavku 76. člena Zakona o državni upravi postali delavci Ministrstva za finance. To pomeni, da so opravljali delo pod pogoji, ki so bili določeni pri "drugem delodajalcu" (državnem organu). Zato ne gre za primerljive položaje. Zgolj to, da so vsi opravljali delo na davčnem področju, namreč še ne utemeljuje enakosti pravnih položajev. Pobudnici sta po pravnem položaju delavki Ministrstva za finance in se lahko primerjata z drugimi delavci, ki so prav tako zaposleni na Ministrstva za finance oziroma na drugih ministrstvih. Drugačna ureditev, ki bi veljala samo za delavce Ministrstva za finance, ki odločajo v davčnih zadevah, bi v primerjavi z ureditvijo, ki velja za druge delavce ministrstev, pomenila nedopustno različno urejanje, če zanj ne bi obstajal razumen razlog. Da bi bilo področje odločanja o davčnih zadevah razumen razlog za različno ureditev, pa pobudnici ne zatrjujeta. Glede na navedeno so tudi navedbe o neskladju izpodbijane ureditve z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave s tega vidika očitno neutemeljene. Pobudnici neskladja izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave ne moreta utemeljiti z navedbami, da bi morali delavci, ki so odločali v davčnem postopku na drugi stopnji, tudi po reorganizaciji zaradi kontinuitete dela ohraniti vse tiste dodatke, do katerih so bili upravičeni pred reorganizacijo. Te navedbe bi bile lahko ustavnopravno pomemben z vidika načela varstva zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države (2. člena Ustave) in ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. V obravnavanem primeru je do spremembe ureditve dodatkov k plači prišlo zaradi reorganizacije poslovanja davčnih organov, kar je po oceni Ustavnega sodišča stvaren razlog za spremembo pravne ureditve dodatkov k plači. Zato je očitek o neskladju izpodbijane ureditve z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave neutemeljen.