TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 154/2009 z dne 25. 5. 2011 se razveljavi. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

S pristopom k Evropski uniji je Republika Slovenija na podlagi prvega odstavka 3.a člena Ustave prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na institucije Evropske unije in jih okviru Evropske unije za čas trajanja prenosa izvršuje v sodelovanju skupaj z drugimi državami članicami. Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje vse državne organe, tudi nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije upoštevajo pravo Evropske unije, tako primarno in sekundarno pravo kot tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki skrbi za enotno razlago in uporabo prava Evropske unije (primarnega in sekundarnega), njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča in vse druge organe in subjekte v državah članicah. Ko se nacionalno sodišče v postopku, ki ga vodi, sreča z vprašanjem, katerega rešitev je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije, mora pri odločanju spoštovati zahteve in pogoje, ki so določeni v pravu Evropske unije. Sodišče Evropske unije je sodišče v smislu neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Z vključitvijo Sodišča Evropske unije v okviru njegove pristojnosti po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije v domet uporabe prvega odstavka 23. člena Ustave je izpolnjena naloga države, da zagotovi izpolnjevanje obveznosti, ki izvirajo iz tega člena Pogodbe. Vrhovno sodišče je sodišče države članice, zoper katerega odločitev po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, in zato zanj velja, kadar se v postopku zastavi vprašanje glede razlage prava Evropske unije ali glede veljavnosti pravnih aktov Evropske unije, dolžnost predložitve zadeve Sodišču Evropske unije v skladu s pogoji iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in sodno prakso, ki jo je glede te določbe izoblikovalo Sodišče Evropske unije. Vrhovno sodišče se mora do vprašanja razlage prava Evropske unije in/ali veljavnosti sekundarnega prava Evropske unije v zadostni meri opredeliti, kar vključuje opredelitev do strankinega predloga za predložitev zadeve Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje. Ta obrazložitev mora biti takšna, da omogoča preizkus z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave in s tem preizkus spoštovanja ali zanikanja pogojev predložitve zadeve Sodišču Evropske unije po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije. Če sodna praksa Sodišča Evropske unije v konkretnem primeru ni upoštevna oziroma če odločitev Vrhovnega sodišča ne temelji na stališčih, sprejetih v sodni praksi Sodišča Evropske unije, mora Vrhovno sodišče predložiti zadevo Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje, saj upoštevna določba prava Evropske unije glede vprašanj, ki se zastavljajo v konkretnem primeru in z upoštevanjem okoliščin tega primera, (še) ni bila predmet razlage Sodišča Evropske unije. V takem primeru nepredložitev vprašanja Sodišču Evropske unije pomeni, da je Vrhovno sodišče odločilo o vprašanju, o katerem zaradi prenosa izvrševanja dela suverenih pravic Republike Slovenije na Evropsko unijo ne more samo odločati. Tako stališče ob odsotnosti razlogov Vrhovnega sodišča, ki bi utemeljevali drugačno odločitev, že samo po sebi pomeni kršitev pritožnikove pravice do zakonitega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Če se Vrhovno sodišče do vprašanja, ali se pravilna uporaba prava Evropske unije ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom (acte clair) in da zato zadeve ni treba predložiti v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, ne opredeli, Ustavno sodišče preizkusa z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave v tem delu niti ne more opraviti.