TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prva alineja prvega odstavka 7. člena Uredbe o gojenju navadne konoplje (Uradni list RS, št. 34/98) in alineja 1. točke prvega odstavka 4. člena, ki se glasi: "- podpisano izjavo, da bo zagotovil varovanje posevka zaradi preprečevanja morebitnih zlorab, in da bo nosil vse stroške nadzora nad pridelavo, ki ga opravljajo pristojni inšpekcijski organi in izvedenci," sta bili v neskladju z Ustavo. Ta ugotovitev ima učinek razveljavitve. Odločba Senata za prekrške št. Pp 6112/98 z dne 12. 11. 1998 in odločba Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-34821/98 z dne 9. 9. 1998 se razveljavita. Postopek o prekršku v zadevi št. P-34821/98 Sodnika za prekrške Ljubljana zoper obdolženega A. A. se ustavi. Stroški postopka o prekršku v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.

Iz načel pravne države (2. člen Ustave) izhaja, da mora biti tistemu, ki se namerava ukvarjati z dejavnostjo, ki jo pravni red dovoljuje, iz predpisov razvidno ali vsaj predvidljivo, s kakšnimi omejitvami mora pri tem računati oziroma kakšni so pogoji za opravljanje te dejavnosti. Zahteva po določnosti pravnih norm velja še strožje, kolikor gre za norme, ki opredeljujejo kaznivo ravnanje. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu (drugi odstavek 28. člena Ustave) vsebuje tudi zahtevo, da je predpis, ki neko ravnanje opredeljuje kot kaznivo, vnaprej določen, jasen in predvidljiv. Zahteva po določni opredelitvi kaznivega ravnanja mora biti spoštovana tudi pri določanju prekrškov in ne glede na to, s katerim predpisom so določeni. Smisel te zahteve je v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot kaznivo ravnanje. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Iz Uredbe o gojenju navadne konoplje ni jasno izhajalo, kakšno ravnanje se pričakuje od naslovljencev pravne norme. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila določba Uredbe, ki je kot prekršek kot prekršek določala opustitev zavarovanja nasadov konoplje, nedoločna in nepredvidljiva in zato v neskladju z 2. in prvim odstavkom 28. člena Ustave. Ustavno sodišče je odločilo, da ima ugotovljena neskladnost z Ustavo učinek razveljavitve. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo določbo, na podlagi katere je bil ustavni pritožnik obsojen za prekršek, je bilo treba razveljaviti tudi izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku. Ustavno sodišče je ob uporabi 60. člena ZUstS samo odločilo o sporni pravici in postopek o prekršku zoper pritožnika ustavilo.