TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu v točkah V. in VI. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se v točki V. izreka znesek 4.683,64 EUR nadomesti z zneskom 3.075,00 EUR, v točki VI. izreka pa znesek 352,00 EUR nadomesti z zneskom 1.960,64 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih, t.j. v točkah I., II., III. in VII. izreka, potrdi.

III. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 326,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic Bpp ...-2020.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica stanovanjska kredita v višini po 25.000,00 EUR najela za adaptacijo toženčeve nepremičnine, da je plačala tudi 5.000,00 EUR za izvedbo fasade, 607,68 EUR za parket ter plačevala tudi stroške drugega gradbenega materiala, da je imela v obdobju od marca 2006 mesečno plačo od približno 1.000,00 EUR do približno 1.300,00 EUR, k obsegu skupnega premoženja pa prispevala tudi v nematerialnem smislu tako s fizičnimi deli in kuhanjem v okviru obnove nepremičnine, kot tudi s skrbjo za otroke, družine na sploh in gospodinjstva, pa tudi s plačevanjem stroškov v gospodinjstvu, stroškov otrok, bivanjskih stroškov, stroškov za vozila, da je tožnica uspela dokazati, da je z vlaganji v materialnem in nematerialnem smislu pripomogla k povečanju vrednosti nepremičnine, da je tudi toženec tako v materialnem kot nematerialnem smislu prispeval k nastanku skupnega premoženja, saj je bil ves čas zaposlen, njegova plača pa je v leta 2000 do 2015 znašala od približno 400,00 EUR do 1.300,00 EUR in je bila nekoliko nižja od tožničine, prav tako pa je tudi najemal kredite in le-te v vrednosti 41.054,74 EUR tudi vložil v obravnavano nepremičnino, prispeval pa je tudi v nematerialnem smislu, saj je ves čas delal pri obnovi nepremičnine, deloma pa je plačeval tudi stroške skupnega bivanja, da sta pravdni stranki v času njune zveze tako materialno kot nematerialno vlagala sredstva v obnovo nepremičnine. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 51. člena ZZZDR, pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki ustvarili skupno premoženje v obliki vlaganj v to nepremičnino toženca, ki sicer predstavlja njegovo posebno premoženje. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o materialnih in nematerialnih prispevkih obeh pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja je materialno pravno pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je delež obeh na tem skupnem premoženju enak, saj toženec ni uspel dokazati, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niti vlaganja tožnice niti vlaganja toženca po presoji njunih materialnih in nematerialnih vložkov niso bistveno večja oziroma manjša od vlaganja drugega.

Ker je bil tudi kredit, ki ga je v višini 25.000,00 EUR dne 12. 4. 2013 najela toženka, vložen v okviru skupnih vlaganj pravdnih strank v posebno premoženje toženca, je tožnica upoštevaje delež pravdnih strank na skupnem premoženju upravičena tudi do povračila polovice po razpadu skupnosti pravdnih strank plačanih mesečnih anuitet tega kredita.