TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 760/95 z dne 16. 3. 2000 se ne sprejme. Pritožnica nosi sama svoje stroške postopka.

Zahteva po enakem varstvu pravic, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pač pa je pri tem treba upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. Zato ni mogoče sprejeti stališča ustavne pritožbe, da je že zaradi tega, ker naj bi bila izpobijana sodba nezakonita in ker naj bi temeljila na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, izkazana kršitev pritožničine pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Da bi bilo pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana odločitev, nesprejemljivo z vidika človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnica ne izkaže. Navedeno določbo ZDrž je tako razlagalo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43), s katero je med drugim presojalo tudi ustavnost uporabe te določbe. Ker po navedeni razlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž (glej tudi 41. do 45. točko obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča) ni pomembno, kdaj v obdobju do 4. 12. 1948 se je oseba izselila, tudi morebitna napačna ugotovitev upravnih organov, da se je C. C. izselil že maja 1945, na pravilnost ugotovitve, da se ni štel za jugoslovanskega državljana, ni mogla vplivati.