TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1206/2015 z dne 10. 6. 2015 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1376/2014-III z dne 10. 12. 2014 se razveljavita.   Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v skupni višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 12. 2009 dalje, vse pa v 15 dneh."   V delu, ki se nanaša na odločitev o stroških pravdnega postopka, se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.   Pritožnik in nasprotni udeleženec iz pravdnega postopka sama nosita vsak svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki jih je pritožnik o tožniku izrekel v intervjujih za različne medije, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.   Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Dejanje cenzure satire na javni radioteleviziji tvori zadostno dejansko podlago tudi za zelo ostre in kritične izjave na račun tistega, ki to dejanje izvrši (v konkretnem primeru na račun tožnika kot odgovornega urednika razvedrilnih oddaj na nacionalni radioteleviziji).   V primerih, ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, je le malo prostora za omejevanje svobode izražanja. Omejevanje svobode izražanja izključno zaradi primernosti načina, na katerega je pritožnik izrazil kritiko predhodnega ravnanja tožnika, ni sprejemljivo z vidika ustavnega in konvencijskega varstva svobode izražanja.