TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem izreku pod I. točko ter v izreku o pravdnih stroških pod III. točko, potrdi sodba prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.461,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila. Tožena stranka pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je res presodilo, da še sporni del tožbenega zahtevka tožeče stranka na podlagi določb ZJN-2 in Uredbe ter 631. člena OZ ni utemeljen. Vendar pa taka presoja sodišča prve stopnje za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ ni pravno relevantna. Odločilno za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke, kot jo uveljavlja tožeča stranka, je med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da je tožena stranka na podlagi sklenjene izvajalske pogodbe razpolagala z bančno garancijo, ki jo je na podlagi pravil javnega naročanja in pogojev javnega razpisa moral za zavarovanje svojih obveznosti iz naslova plačila podizvajalcem, torej tudi tožeči stranki, izročiti glavni izvajalec tudi za kritje potrjenih obveznosti glavnega izvajalca do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb, ki jih glavni izvajalec iz kakršnega koli razloga ne bi poravnal ob zapadlosti. Namen bančne garancije je tako bilo poplačilo podizvajalcev in kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bančna garancija za podizvajalce predstavljala zagotovilo za plačilo njihovih terjatev ter upravičeno pričakovanje, da bodo poplačani, če ne s strani glavnega izvajalca, pa s strani naročnika, če ne po določbi 631. člena OZ, pa z unovčitvijo bančne garancije.