TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodajalka trgovine, oškodovane s kaznivim dejanjem tatvine, je lahko upravičena, da poda predlog za pregon storilca, če se izkaže, da jo je lastnik trgovine za to pooblastil (Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 126; sodba VSRS I Ips 123/98 z 30. 9. 1998).

Drži sicer ugotovitev pritožnika, da se je sodišče prve stopnje šele v zadnji fazi glavne obravnave podrobneje ukvarjalo in razčiščevalo obstoj pooblastilnega razmerja, vendar pa se ni moč strinjati s pritožnikom, da je na ta način sodišče neupravičeno popravljalo napako tožilstva in reševalo obstoj procesne predpostavke. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je to storilo brez dokaznega predloga tožilstva, je skladno s pravili kazenskega postopka. Sodišče je namreč tisto, ki mu ZKP v 17. členu nalaga dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo iskanja materialne resnice), v ta namen pa lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti.