TFL Vsebine / TFLGlasnik

Verjamem, da bo 24. april 2022 za vedno zapisan v zgodovino. To je dan, ko so Slovenci po dveh letih okušanja avtokratskega sistema, ki je stegoval lovke v svoji prvi fazi razvoja – po medijih, pravu, neprimerni komunikaciji in dobrikanju ljudem z raznimi dodatki ‒ doumeli, da ne želijo tako živeti, in na volitvah to tudi jasno povedali. Čeprav marsikdaj v svojih prispevkih kritično opisujem slovenske lastnosti (nekatere med njimi imajo še vedno možnost za izboljšavo), pa sem bila 24. aprila zares ponosna na Slovence, ki so prepoznali nevarnost in se v svoji odločitvi izrekli za demokracijo, dialog, spoštljivo komunikacijo. In šele potem za jasno razvojno vizijo.

Ne spomnim se, da bi kdaj tako čustveno in zavedajoč se vseh posledic, če ne bo uspelo, spremljala volitve, in ko je bila ura 18.59, v nizkem startu čakala na izid vzporednih volitev na avtobusu v Italiji s telefonom v roki. Bila sem zares vznemirjena, pričakovanja, misli in skrbi so se mi podili po glavi že ves dan. Globoko sem verjela, da nam bo kot narodu uspelo. Da bomo prepoznali zgodovinski trenutek, ko lahko preusmerimo zgodovino in krenemo s poti, ki je tako zelo nevarna in se je po spletu podobnih okoliščin zgodila Madžarski ter bi lahko doletela tudi nas. Čez štiri leta ne bi bilo nobene možnosti več, da se vrnemo v svet demokracije. Že po samo dveh letih takega življenja smo videli, kako hitro se lahko vse zgodi: mediji postanejo odvisni, institucije dobivajo nekompetentne vodje, delovanje prava se razlaga po svoje.

Ne, v taki državi si ne želim živeti. Lepo nam je bilo, ko smo z nasmehom na obrazu svobodno hodili in izražali svoja mnenja, se družili, se odprli kot ljudje in z običajnimi vsakdanjimi skrbmi živeli svoje življenje.

Ko se je ura premaknila na 19.00, je prišel trenutek resnice. Rezultat, da so se Slovenci izrekli za svobodo v tako veliki meri, me je razveselil do solz. Manj pomembno je, da so volili taktično in je ena stranka pobrala tudi glasove preostalih podobno mislečih ter sta pri tem dve etablirani ostali celo pred vrati parlamenta. Če bi jima volilci namenili zgolj po eno odstotno točko vsaki, se to ne bi zgodilo. Verjamem pa, da bo tudi to urejeno na primeren način. A Slovenci smo tokrat šli na vse ali nič! Pa naj še kdo reče, da ne znamo taktično razmišljati! Zares sem ponosna na to.

Kako pomembna je bila ta odločitev, so opazili tudi v tujini, najboljša je bila naslovnica Washington Posta, ki je izid slovenskih volitev označil kot pomembnejši za demokracijo od francoskih predsedniških, ki so bile na isti dan.

In to je ključno. Zato sem zdaj mirna in se smehljam.

Verjamem tudi, da se bo zdaj, ob vrnitvi demokracije, za marsikaj treba potruditi in ne bo vse tako idealno. Najbolj me bo zanimalo stanje financ, saj po podatkih, ki so bili objavljeni v zelo različnih oblikah, še vedno ni čisto jasno, koliko te gospodarske rasti je bilo financirane s krediti in kakšno je dejansko stanje dolga. Potem si bomo nalili čistega vina, koliko lahko porabimo, podobno kot doma ali v podjetju. Z upanjem me navdaja strategija, ki je jasno zastavljena in bo zagotovo šla v smer razvoja, višje dodane ustvarjene vrednosti, urejanja šolstva, zdravstva in seveda energetike. Tudi način dela obeta: hitro in jasno, tako kot delajo izkušeni in inženirsko izobraženi menedžerji.

Tudi če ne bo šlo vse čisto tako, kot smo verjeli, da bi moralo iti, pa je pomembno nekaj, česar nikoli ne smemo pozabiti: demokracija je počasna, veliko je dogovarjanja, treba je sklepati kompromise, včasih je naporno in je videti neučinkovito. A to je edino pravilno in nam vrača nasmeh zadovoljstva na obraz. Lahko spet izražamo svoja stališča, lahko spremljamo različne medije, obiskujemo vse vrste kulturnih prireditev, ki nas duhovno bogatijo. Gospodarstvo ne dela dobro le zato, da plačuje davke v proračun, ampak za našo blaginjo, ki se izraža skozi njegove rezultate v višjih plačah v vseh podsistemih. Morda je zdaj končno čas, ko se lahko po kennedyjevsko vprašamo, kaj lahko vsak od nas naredi za našo državo. Slovenija, demokratična dežela, radi te imamo.