TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je ob vložitvi obtožnega predloga obdolženec že v priporu, v
obtožnem predlogu pa ni predlagano naj se izpusti, mora senat (6.
odst. 23. čl. ZKP) smiselno po 2. odst. 265. čl. ZKP po uradni
dolžnosti preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor (430. čl.
ZKP).

Gornje načelno mnenje je sprejela občna seja VSS 14.10.1980. Pri tem
je izhajala s stališča, da določa ZKP v skrajšanem postopku strožje
pogoje tako za odreditev kot za trajanje in podaljašanje pripora ter
da je treba v skladu s 430. čl. ZKP smiselno uporabiti druge določbe
ZKP, če ni v določbah čl. 431-445 ZKP predpisano kaj posebnega. Zgolj
iz tega, da 3. odst. 433. čl. ZKP ničesar ne določa o tem, da je
treba ob vložitvi obtožnega predloga, če je obdolženec v priporu, po
uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, še ne
sledi, da senat ne bi bil dolžan opraviti takega preizkusa. Določba
3. odst. 433. čl. ZKP se namreč veže le na določbe 199. čl. ZKP.
Torej na odreditev še ne odrejenega pripora in na odpravo že prej
odrejenega pripora, ki pa je moral biti smiselno po 2. odst. 265. čl.
ZKP že podaljšan. Določba 3. odst. 433. čl. ZKP je nekakšna lex
speicalis v razmerju do 199. člena, ker pa poglavje o skrajšanem
postopku ne vsebuje nobenih specialnih določb v razmerju do 265. čl.
je treba po 430. čl. ob vložitvi obtožnega predloga smiselno
uporabiti določbe 265. člena. Sicer bi bil priprti obdolženec v
skrajšanem postopku v težjem položaju od onega v rednem postopku
kljub številnim določbam in intencam ZKP o strožjih pogojih za
odrditev in trajanje pripora v skrajšanem postopku.