TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni plačati toženi stranki 1.149,73 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko tožeča stranka sama nosi svoje stroške.

Glede na materialno podlago zahtevka (190. člen OZ) bi morala tožeča stranka dokazati, da je tožena stranka prejela vsa plačila za opravljena dela, ki vključujejo tudi dela ostalih izvajalcev in da je prejete zneske neupravičeno zadržala. Trditveno in dokazno breme glede neupravičene obogatitve tožene stranke je bilo na tožeči stranki. Ta pa je v zvezi s ključnimi okoliščinami, ki so v obravnavanem primeru bile vrednost opravljenih del na hiši investitorja in višina plačil, ki jih je prejela tožena stranka, ponudila neprepričljive in tudi protislovne dokaze. Tako je navedla, da je od investitorja izvedela, da je tožena stranka prejela plačilo 1.450.000,00 EUR (sprva je navedla znesek 1.650,000,00 EUR kot pisno pomoto) in da so v to všteta tudi elektroinstalacijska dela, ki jih je sama opravila v znesku 128.998,47 EUR. Kot del svoje trditvene podlage je tožeča stranka v spis vložila izvedensko mnenje A. S., sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki ga je pred pravdo naročil investitor. V navedenem mnenju izvedenec ugotavlja, da je bilo na objektu izvedenih za 1.056.233,04 EUR pogodbenih del in še za dodatnih 194.008,50 EUR del. Izvedenec je nato zaključil, da je investitor toženi stranki plačal celoten znesek pogodbene vrednosti 1.469.716,96 EUR zgolj na osnovi podatkov s strani investitorja in hkrati priznava, da z natančnimi podatki o datumih in delnih zneskih izvršenih plačil v času izdelave poročil ni razpolagal. Nadalje je priča I. Z. podal pisno izjavo, v kateri je izpovedal, da je toženi stranki po računih plačal 1.150.000,00 EUR in nato v gotovini še 400.000,00 EUR. Iz vsega navedenega je razvidno, da tožeča stranka, tako kot tudi izvedensko mnenje, o plačanih zneskih toženi stranki sklepa zgolj na podlagi izjave investitorja, za kar pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne zadosti stopnji verjetnosti (prepričanja) na podlagi katere sodišče sprejema odločitve.