TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-56/2011/37 (1312-12) z dne 23. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Toženka v izpodbijani odločbi ni ocenila, ali je od tožnika razumno pričakovati, da se bo v Kabulu nastanil, torej ni ugotovila, ali so v Kabulu razmere, da se lahko tja vrne, ob upoštevanju ali bi imel v Kabulu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem pa mora upoštevati tudi osebne okoliščine pri tožniku. Zgolj zaščita družine, ki pa v konkretnem primeru niti ni ugotovljena, ni zadostna. Tožnik bi se torej v Kabulu moral znajti sam, iz česar sledi, da je njegova edina možnost razselitve v katerega od begunskih centrov. Glede teh pa bi bilo potrebno ugotoviti, ali so v njih zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetje. Toženka v izpodbijani odločbi ni ugotovila, ali v Kabulu obstaja za notranje razseljene ljudi zaščita, ki jim jo nudijo državni subjekti in mednarodne organizacije.