na dokumentu
Portal TFL
TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča
VSRS Sodba I Ips 9199/2012-701 - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi – pravice obrambe - načelo kontradiktornosti - dokazni postopek - za...
SODIŠČE
Vrhovno sodišče
ODDELEK
Kazenski oddelek
DATUM ODLOČBE
15.1.2015
OPRAVILNA ŠTEVILKA
VSRS Sodba I Ips 9199/2012-701
INTERNA OZNAKA
VS2007378
SENAT, SODNIK
Branko Masleša (preds.), Barbara Zobec (poroč.), Marko Šorli, Vesna Žalik, mag. Damijan Florjančič
INSTITUT VSRS
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi – pravice obrambe - načelo kontradiktornosti - dokazni postopek - zavrnitev dokaznega predloga - izvedenstvo - izvedenec psihiatrične stroke - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - sostorilstvo
PODROČJE VSRS
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
IZREK
Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
JEDRO
T
udi v primeru, ko obdolženec ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa njegova odgovornost temelji na določbah KZ-1 o sostorilstvu ali udeležbi, mora biti v izreku sodbe navedeno konkretno ravnanje obdolženca.
Odločitev oziroma volja izvršiti dejanje je za obstoj sostorilstva ključnega pomena; ta (subjektivni) element omogoča, da se posamezniku pripišejo ravnanja drugih, kakor da bi bila njegova. Velja pa tudi obratno – ravnanja, s katerimi drugi ne soglašajo oziroma ki pomenijo (naklepno ali malomarnostno) prekoračitev skupne odločitve oziroma načrta (t. i. eksces), se smejo pripisati le tistemu, ki jih je sam izvršil.
Če želi obramba doseči odreditev psihiatričnega pregleda, po prvem odstavku 265. člena ZKP zadošča, da vzpostavi sum neprištevnosti oziroma zmanjšane prištevnosti. Zato je stališče, da bi obramba morala z zdravniško dokumentacijo izkazati, da je imel obsojenec duševno bolezen, zmotno. To bi pomenilo, da bi morala obramba z verjetnostjo, ki se približuje gotovosti, ovreči domnevo prištevnosti, kar pa daleč presega dokazno breme, ki ga obrambi nalaga zakon.
udi v primeru, ko obdolženec ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa njegova odgovornost temelji na določbah KZ-1 o sostorilstvu ali udeležbi, mora biti v izreku sodbe navedeno konkretno ravnanje obdolženca.
Odločitev oziroma volja izvršiti dejanje je za obstoj sostorilstva ključnega pomena; ta (subjektivni) element omogoča, da se posamezniku pripišejo ravnanja drugih, kakor da bi bila njegova. Velja pa tudi obratno – ravnanja, s katerimi drugi ne soglašajo oziroma ki pomenijo (naklepno ali malomarnostno) prekoračitev skupne odločitve oziroma načrta (t. i. eksces), se smejo pripisati le tistemu, ki jih je sam izvršil.
Če želi obramba doseči odreditev psihiatričnega pregleda, po prvem odstavku 265. člena ZKP zadošča, da vzpostavi sum neprištevnosti oziroma zmanjšane prištevnosti. Zato je stališče, da bi obramba morala z zdravniško dokumentacijo izkazati, da je imel obsojenec duševno bolezen, zmotno. To bi pomenilo, da bi morala obramba z verjetnostjo, ki se približuje gotovosti, ovreči domnevo prištevnosti, kar pa daleč presega dokazno breme, ki ga obrambi nalaga zakon.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.