TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrti odstavek 32. člena Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih (Uradni list RS, št. 83/12), kolikor se nanaša na najožja vodovarstvena območja z najstrožjim vodovarstvenim režimom, ter 3. točka tretjega odstavka 74. člena in prvi odstavek in 2. točka drugega odstavka 76. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20), kolikor se nanašajo na najožja vodovarstvena območja z najstrožjim vodovarstvenim režimom, so v neskladju z Ustavo.   Člena 22 in 23 Uredbe o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja (Uradni list RS, št. 43/15, 181/21 in 60/22) sta v neskladju z Ustavo.   Državni zbor in Vlada morata ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protipravnosti iz 1. in 2. točke izreka se fitofarmacevtska sredstva ne smejo uporabljati na delu najožjih vodovarstvenih območij z najstrožjim vodovarstvenim režimom (VVO I) na območju vodonosnika Ljubljanskega polja, in sicer na petmetrskem varovalnem pasu okoli območja zajetja (VVO 0).

Po prvem odstavku 70.a člena Ustave ima vsakdo pravico do pitne vode kot temeljne dobrine za človekovo življenje in zagotavljanje dostojnega življenjskega standarda. Posamezniku zagotavlja pravico do pitne vode. Pravica do pitne vode, zlasti tisti njen vidik, ki zagotavlja zdravstveno neoporečno vodo, se ne osredotoča le na zagotavljanje pitne vode sedanji, temveč zlasti tudi prihodnjim generacijam.   Ustavno sodišče mora v postopku presoje predpisov pri razlagi nacionalnega prava (Ustave in drugih predpisov) upoštevati pravo Evropske unije, in sicer tako, kot izhaja iz aktov Evropske unije oziroma kot se je razvilo v praksi Sodišča Evropske unije. Nacionalno pravo mora razlagati v luči prava Evropske unije, da se zagotovi njegova polna učinkovitost.   Izhajajoč iz previdnostnega načela, ko gre za vprašanje varstva podzemnih voda, ki se uporabljajo za pridobivanje pitne vode, pred onesnaženjem s fitofarmacevtskimi sredstvi, Ustavno sodišče ne sme spregledati možnosti nastanka časovno oddaljenih škodljivih posledic. Posledice onesnaženja oziroma izpostavljenosti fitofarmacevtskim sredstvom se namreč praviloma ne pojavijo takoj oziroma niso takoj zaznavne.   V luči prava Evropske unije je možna s 70.a členom Ustave skladna razlaga izpodbijanih zakonskih določb Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih in Zakona o vodah, ki Vladi nalagajo določitev zaščitnih pasov, kjer je prepovedana ali omejena uporaba fitofarmacevtskih sredstev oziroma določitev vodovarstvenega režima s prepovedmi ali omejitvami za zavarovanje vodnega telesa, ki se uporablja za odvzem pitne vode tako, da mora(jo) obstajati tudi zaščitni pas(ovi), kjer je uporaba fitofarmacevtskih sredstev prepovedana. Ker pa je zakonodajalec v izpodbijanih zakonskih določbah opustil urejanje vodovarstvenega režima na najožjem vodovarstvenem območju, kjer je dovoljena kmetijska dejavnost, ki bi moralo biti urejeno z zakonom, in ga v bistvenem delu prepustil urejanju s podzakonskimi predpisi, so četrti odstavek 32. člena Zakona o fitofarmacevtskih sredstvih, kolikor se nanaša na najožja vodovarstvena območja z najstrožjim vodovarstvenim režimom, ter 3. točka tretjega odstavka 74. člena in 2. točka drugega odstavka 76. člena Zakona o vodah, kolikor se nanašata na najožja vodovarstvena območja z najstrožjim vodovarstvenim režimom, v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. V neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave je tudi prvi odstavek 22. člena Uredbe o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja, ki popolno prepoved uporabe fitofarmacevtskih sredstev določa le na območju zajetja, kjer se kmetijska dejavnost že po naravi stvari ne izvaja. Drugi, tretji in četrti odstavek 22. člena ter 23. člen Uredbe vodovarstvenega režima na najožjem vodovarstvenem območju ne urejajo samostojno, skupaj s prvim odstavkom 22. člena pa tvorijo zaključeno celoto in ob ugotovitvi o neskladju prvega odstavka 22. člena Uredbe z drugim odstavkom 120. člena Ustave izgubijo samostojni pomen. Ugotovitev o neskladju prvega odstavka 22. člena Uredbe z drugim odstavkom 120. člena Ustave se zato nujno razteza tudi na drugi, tretji in četrti odstavek 22. člena in na 23. člen Uredbe. Ustavno sodišče se pri tem ne opredeljuje do strokovnega vprašanja ustrezne velikosti posameznih zaščitnih pasov oziroma varovalnih območij za podzemne vode, ki se uporabljajo za pridobivanje pitne vode, kjer bi morala veljati popolna prepoved, zahtevana po točki c) drugega odstavka 11. člena Direktive 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov.   Tretji odstavek 22. člena Uredbe, ki določa, da se seznam prepovedanih aktivnih snovi objavi na spletni strani ministrstva, pristojnega za okolje, ni v neskladju s 154. členom Ustave. Način objave seznama na spletu je določen z Uredbo, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije. Seznam je akt, ki vsebuje strokovna pravila, namenjena ožjemu krogu naslovljencev, ki so bili na obstoj teh pravil in na to, da jih morajo upoštevati, opozorjeni v zakonih in podzakonskem predpisu, ki ureja njihovo dejavnost. Seznam se, upoštevajoč aktualne podatke o lastnostih fitofarmacevtskih sredstev in monitoringa pitne vode in stanja voda, letno posodablja, objava na osrednjem spletnem mestu državne uprave gov.si pa zagotavlja tudi enostaven in hiter dostop do informacij širokemu krogu uporabnikov.