TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se zoper N. K., sina E. in E., roj. ... v Ljubljani, stalno prebivajoč R. L., iz razloga po 3. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba

- da je ogrozil varnost E. K. z grdim ravnanjem tako da je

- dne 27. 11. 2011 okoli 16.00 ure na R. v Ljubljani O. K., E. K. najprej z roko močno udaril v predel obraza pod desnim očesom, v posledici česar je utrpel zdrobljen zlom loka desne ličnice, zlom desne očnice s poškodbo podočničnega živca, zlom nosnih kosti ter zlom desne zgornje čeljusti, kar je huda telesna poškodba, nato pa je do njega pritekel še N. K. ter z O. K. nadaljeval s pretepanjem E. K. tako, da sta ga pretepala z rokami in nogami predvsem po glavi ter ostalih delih telesa,

- s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

V konkretnem primeru gre za isti historični dogodek; očitek ravnanja obdolžencu zoper istega oškodovanca, istega dne, na istem kraju, različni so samo očitki, ali ga je udaril „ v polno“ ali „v prazno“ ali z nogo ali z roko, vendar tako po sklepu o zavrnitvi zahteve za preiskavo kot v sodbi, vse po tem, ko je bil oškodovanec s strani O. K. že hudo telesno poškodovan. Identiteta dejstev (idem factum) je torej popolnoma enaka, prav tako pa je podana istovetnost storilca in oškodovanca. Gre torej za isto kaznivo dejanje, čeprav z nekoliko drugačnim opisom. Različna pravna opredelitev, ali sodelovanje pri pretepu ali ogrožanje varnosti, na presojo res iudicata v tem primeru nima nikakršnega vpliva. Res je sicer, da kaznivo dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1 in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 spadata med kaznivi dejanji zoper življenje in telo, kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 pa v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, da je torej predmet zaščite pri pravni opredelitvi po sklepu o zavrnitvi preiskave, po obtožnici in po sodbi sodišča prve stopnje življenje in telo, medtem, ko je pri grožnji, ki je ogroževalno kaznivo dejanje, predmet zaščite varnost drugega (opredelitev po odločbi pritožbenega sodišča), vendar pa navedeno na presojo res iudicata nima nikakršnega vpliva. Ne samo zato, ker je bilo višje sodišče tisto, ki je obravnavano dejanje pravno opredelilo kot grožnjo, temveč je tudi že ESČP merilo istovetnosti pravno zavarovane dobrine obravnavalo kot nepomembno. V ustaljeni sodni praksi naših sodišč in ESČP je praviloma glede tega kot edino upoštevno merilo istovetnost dejanj v smislu obstoja celotnih med seboj neločljivo (krajevno, časovno in glede predmeta) povezanih konkretnih okoliščin. Podana je torej objektivna identiteta med očitkom, opisanim v izreku sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, in izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe.