TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama obt. C. C. in njegovega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/1) izreka spremeni v odločbi glede plačila stroškov kazenskega postopka tako, da ta poslej glasi:

- Obt. C. C. je dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 1.814,79 EUR (kar predstavlja eno polovico (½) zaznamovanih stroškov priče dr. M. M., ter nagrado in stroške izvedenca dr. D. D.) in pa sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

V preostalem delu pa se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v delu, ki se nanaša na obt. C. C. (točka I/1 izreka) sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

II. Ob reševanju pritožbe okrajnih državnih tožilcev in zagovornikov obt. A. A. se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu pod točko I/2) ki se nanaša na obt. A. A. glede kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1 po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obt. A. A.

iz razloga po 4. točki člena 357 Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je naznanil, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav je vedel, da tako dejanje ni bilo storjeno, in s tem povzročil, da je državni organ začel ukrepati, s tem, da je dne 21. 8. 2014, na ... v Celju, v prostorih SKP PU Celje naznanil, da je neznani storilec odtujil listino ″izjava o primitku novca″ z datumom 30. 10. 2003 v originalu ter lažno zatrjeval, da je navedeno listino že dne 7. 11. 2013 izročil finančnemu inšpektorju Z. Z., kot trinajsto prilogo k vlogi, pri čemer je vlogo z le dvanajstimi prilogami A. A. v resnici dne 7. 11. 2013 izročil finančnemu inšpektorju v davčno inšpekcijskem postopku, ki ga zoper A. A. vodi Finančna uprava Republike Slovenije pod št. DT 0610-4903/2012, s čimer je A. A. naznanil storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku člena 204 KZ-1, čeprav je vedel, da naznanjeno kaznivo dejanje ni bilo storjeno, saj listine ″izjava o primitku novca″ z datumom 30. 10. 2003 v originalu ni nikoli izročil finančnemu inšpektorju Z. Z., niti te listine v originalu ni nikoli vložil v spis davčnega inšpekcijskega postopka št. DT 0610-4903/2012, vedel pa je tudi, da je vsebina listine lažna ter da listina ni bila podpisana v oktobru 2003, temveč šele neugotovljenega dne v letu 2013 in sicer z namenom oteževanja dokazovanja v davčnem postopku Finančne uprave Republike Slovenije pod št. DT 0610-4903/2012, zaradi naznanitve vpisanega kaznivega dejanja pa so policisti SKP PU Celje opravili preveritev in nato podali kazensko ovadbo št. 2311-350/2014/14 (3A321-6), z dne 22. 6. 2015

s čimer naj bi obt. A. A. storil kaznivo dejanje krive ovadbe po četrtem odstavku člena 283 KZ-1.

Po drugem odstavku člena 96 ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka, ki se nanašajo na ta del postopka (točka I/2) iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP in potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

III. Pritožba okrajnih državnih tožilcev zoper obsodilni del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na obt. C. C. (tč. I/1) in zoper oprostilni del izpodbijane sodbe (točki II/1 in II/2) se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

S pritožbo se je mogoče strinjati v delu, da je v tej zadevi eno od bistvenih vprašanj, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil takšno vsoto denarja, kot naj bi bila izročena A. A. 30. 10. 2003, nikakor pa ne v delu, da način, kako je bil ta denar prislužen, za verodostojnost takratne njegove izpovedbe 23. 12. 2014 ni relevanten.

Prvo sodišče je namreč po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo temeljito raziskalo ne le možnosti, ali je obt. C. C. za A. A. lahko prislužil tako vsoto denarja, kot tudi način, kako naj bi ta denar bil prislužen.

Prvo sodišče pa v nasprotju s pritožbenimi očitki tudi ni prezrlo, da je obt. C. C. v izpovedi 23. 12. 2014 na dveh mestih, ki jih tudi pritožba izpostavlja, sicer omenil tudi pravice, kupone in vavčerje, kar pa je prvo sodišče prepričljivo ocenilo kot njegovo, v času podaje izpovedi nezadostno poznavanje postopkov privatizacije in njene časovne dinamike, medtem ko je sicer v svoji izpovedbi ves čas govoril o trgovanju z delnicami in certifikati, kar izhaja tudi iz tabel, ki jih je že takrat v postopku sam predložil in s katerimi je hotel prepričati v zatrjevan način poslovanja.

Zato pričo v sodnem postopku zadenejo posledice krivega pričevanja le za tisto, o čemer pred sodiščem izpove v prosti izpovedbi oziroma v odgovorih na vprašanja strank in sodišča zavestno in hôte, zaradi česar je povsem nerelevantno, kaj je obt. C. C. ob svoji izpovedbi 23. 12. 2014 imel v mislih, kajti bistveno je tisto, o čemer je izpovedoval in kar je tudi očitek obtožbe, za katerega pa je sodišče zanesljivo ugotovilo, da je utemeljen.

Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi na nekaj mestih povzelo tek davčnega inšpekcijskega postopka in komunikacijo med organi odkrivanja in pregona (DURS, SKP PU Celje, SDT). Iz teh podatkov pa je razvidno, da je sicer res potekala določena izmenjava informacij in dokumentacije na ravni Davčni organ – policija in SDT, vendar iz te komunikacije izhaja, da so dokumenti iz davčnega spisa bili policiji oziroma SDT posredovani šele na podlagi njihovega zaprosila, ne pa avtomatično in da je ta komunikacija potekala od 23. 9. 2013 dalje, zato ta očitek pritožbe ni utemeljen.

Utemeljeno pa obtoženčev zagovornik in obtoženec v svojih pritožbah grajata odločitev prvega sodišča glede povrnitve stroškov prevajanja v višini 13.682,87 EUR, kar predstavlja stroške prevajanja iz slovenskega v hrvaški jezik in obratno (procesnih dejanj in sodnih odločb ter pisanj), ki so se nanašali na obt. H., ne strinjata pa se tudi s plačilom polovice stroškov v skupni višini 3.977,28 EUR.

V skladu s 143. členom Novele ZKP-N, ki se je začela uporabljati 20. 10. 2019 prvo sodišče glede na čas razsoje ni imelo zakonske podlage, da je stroške tolmačenja in prevajanja v višini 13.682,87 EUR, naložilo v plačilo obt. C. C., čeprav so se ti stroški prevajanja nanašali izključno nanj, zato sta v tem delu obe pritožbi utemeljeni.

Pritožba sicer pravilno razloguje, da je mogoče to dejanje tako, kot izhaja tudi iz razlogov v izpodbijani sodbi, storiti le z direktnim naklepom, kot tudi, da je kaznivo dejanje dokončano že s predložitvijo takega dokaza v kazenskem postopku. Stališče pritožbe, da pa je obt. R. s tem, ko je v inkriminiranem času to listino predložil v davčnem postopku, imel s tem namen vplivati tudi na kazenski postopek, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napačno, česa takega tudi ne omogoča niti opiranje pritožbenih navedb na obe izpostavljeni sodbi, ki nista povsem primerljivi z obravnavano zadevo.

Take navedbe pritožbe pa po prepričanju pritožbenega sodišča ostajajo na ravni sklepanja in jim ni mogoče pritrditi, še posebej, ker je A. A. ves čas postopka trdil, da je predložitev navedene listine postala aktualna šele po sklepnem razgovoru z inšpektorjem, saj prej niti pomislil ni, da bi lahko prišlo do obdavčitve.

Po prepričanju pritožbenega sodišča so razlogi v izpodbijani sodbi glede dvoma v obtoženkino krivdo, ki se povsem pravilno in logično navezujejo na razloge za obstoj dvoma v krivdo A. A., prepričljivi, pritožba, ki pa s tem utemeljuje pritožbeni razlog kršitev zakona, pa je neutemeljena.