TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Podana je kršitev kazenskega zakona, če se pravnomočna obsodilna
sodba nanaša na kaznivo dejanje, glede katerega je nastopilo
absolutno zastaranje kazenskega pregona sicer šele po izrečeni
prvostopni sodbi, toda še pred njeno pravnomočnostjo.

S sodbo sodišča prve stopnje je bila obsojenki zaradi kaznivega
dejanja ponarejanja listin po 1. in 3. odstavku 186. člena KZS
izrečena pogojna obsodba. Iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenka
storila nadaljevano kaznivo dejanje na ta način, da je v štirih
primerih ob spremembah zaposlitve uporabila delovno knjižico z
vpisanimi krivimi podatki o končanih štirih razredih srednje šole.
Zoper to sodbo, katera je bila v pismeni obliki vročena strankam že
takoj naslednji dan po razglasitvi, je temeljni javni tožilec vložil
pritožbo, katero pa je višji javni tožilec na seji senata sodišča
druge stopnje umaknil. Zoper sodbo, ki je tako postala pravnomočna,
je javni tožilec SRS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.
Uveljavljal je, da je bila kršena določba 2. odstavka 4. člena KZJ,
razen tega pa tudi kršena določba 6. odstavka 96. člena v zvezi s 4.
točko 1. odstavka 95. člena KZJ, ker je v enem primeru uporabe
ponarejene listine kazenski pregon za kaznivo dejanje po 1. in 3.
odstavku 186. člena KZS (oziroma po 1. in 3. odstavku 306. člena prej
veljavnega KZ) že absolutno zastaral. Vrhovno sodišče SRS je s sodbo
zahtevi v celoti ugodilo in pri tem v obrazložitvi glede zatrjevane
kršitve določbe 6. odstavka 96. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka
95. člena KZJ (oziroma kršitve določbe 6. odstavka 81. člena v zvezi
s 4. točko 1. odstavka 80. člena prej veljavnega KZ) navedlo sledeče:
"Z zastaranjem kazenskega pregona ugasne materialni zahtevek iz
kazenskega zakona, da naj se storilcu kaznivega dejanja izreče
kazenska sankcija. Zastaranje kazenskega pregona nastopi v kazenskem
postopku samo po sebi zgolj s potekom časa, ne da bi ga moral
obdolženec, kateremu je to v korist, izrecno uveljavljati. V tem
pomenu je treba zastaranje kazenskega pregona upoštevati v vseh fazah
kazenskega postopka vse dotlej, dokler ne postane sodba sodišča o
materialnem zahtevku iz kazenskega zakona za kaznovanje storilca v
konkretni zadevi dokončna in nepreklicna, to je vse do pravnomočnosti
sodbe. Kadar zastaranje kazenskega pregona v prvostopni sodbi ni bilo
upoštevano, ali pa je nastopilo šele po izreku te sodbe, ga mora
upoštevati v svoji sodbi sodišče druge stopnje. Če to ni storjeno je
v pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona. Vladatelj
zahteve utemeljeno meni, da enaka kršitev obstoji tudi takrat, kadar
je zastaranje kazenskega pregona nastopilo po izrečeni prvostopni
sodbi, vendar pa še pred njeno pravnomočnostjo, ne da bi pri tem
sodišče druge stopnje o zadevi sploh odločalo - ker ni bilo dovoljene
in pravočasne pritožbe ali ker je bila pritožba umaknjena. Tudi v
takem primeru je seveda za učinek zastaranja nepomembno, ali ga
obdolženec oziroma kakšen drug upravičenec do pritožbe uveljavlja ali
ne. Ne more biti tudi odločilno, da sodišče druge stopnje o
zastaranju sploh ne more odločiti, ker se spričo umaknjene pritožbe
ne sme spuščati v meritorno odločanje. Gre pač za kršitev zakona take
vrste, katero je zaradi posebnih okoliščin možno sanirati samo z
zahtevo za varstvo zakonitosti".