IZREK
Prva alineja drugega odstavka 45.b člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/01, 98/03, 134/03 - ur. p. b., 17/06 in 51/06 - ur. p. b.) je bila v neskladju z Ustavo, v preostalem delu drugi odstavek 45.b člena tega zakona ni bil v neskladju z Ustavo.
Prva alineja drugega odstavka 83. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07) je v neskladju z Ustavo, v preostalem delu drugi odstavek 83. člena tega zakona ni v neskladju z Ustavo.
Državni zbor mora neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku desetih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Do odprave neskladja iz 2. točke tega izreka pristojni organ ne sme zavrniti namestitve prosilca na zasebnem naslovu zgolj zato, ker lahko zagotovi njegovo namestitev v azilnem domu ali v njegovi izpostavi.
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1022/2006 z dne 28. 6. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1192/2006 z dne 24. 5. 2006 se zavrne.
EVIDENČNI STAVEK
Ureditev, ki zahteva vnaprejšnjo odobritev nastanitve na zasebnem naslovu in poprejšnje zaslišanje oziroma osebni razgovor je ustavno dopusten poseg v pravico do proste izbire prebivališča prosilcev za azil, saj se z njo lahko doseže zasledovani ustavno dopustni cilj varovanja javnega reda, poleg tega pa takšna ureditev ne omejuje prekomerno pravice do proste izbire prebivališča (prvi odstavek 32. člena Ustave), saj prosilec tako in tako vloži prošnjo za azil pri pristojnem organu, kjer se mora v razumno kratkem roku opraviti razgovor z njim. V neskladju s pravico do proste izbire prebivališča pa je ureditev, ki določa nadaljnjo omejitev, t.j. da lahko pristojni organ naselitev na zasebnem naslovu odobri samo, če so zasedene kapacitete azilnega doma ali njegovih izpostav, saj takšna nadaljnja omejitev za zavarovanje javnega reda ni nujna.
To, da zakonska ureditev daje pristojnemu organu diskrecijo pri odločanju o odobritvi nastanitve na zasebnem naslovu, samo po sebi ni v neskladju s pravico do proste izbire prebivališča prosilcev za azil. Ali bo pristojni organ to pooblastilo uporabil v skladu z namenom, ki izhaja iz zakonske ureditve, da se zagotovi učinkovito odločanje v azilnih postopkih in spoštovanje javnega reda, in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil, pa je predmet odločanja v posamičnih postopkih.
S stališčem Vrhovnega sodišča, po katerem zapustitev azilnega doma brez poprejšnje odobritve pristojnega organa pomeni samovoljno zapustitev azilnega doma, ni bila kršena pravica pritožnikov do svobodne izbire prebivališča.
Ker je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse pravno pomembne argumente pritožnikov, jih ni prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in jim ni kršilo njihove pravice do enakega varstva pravic.
Z navedbami, ki po vsebini pomenijo le očitek o nepravilnosti izpodbijane odločitve, pritožniki ne morejo utemeljiti kršitve pravice do sodnega varstva.
S tem, ko je Vrhovno sodišče zaradi drugačnega pravnega stališča spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi spreminjalo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni kršilo pravice pritožnikov do pravnega sredstva.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.