TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-207/2015/17 (1312-10) z dne 28. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče mora ponovno presoditi varnost poti od letališča v Kabulu, kamor bi bil tožnik glede na navedbe tožene stranke vrnjen, do tožnikove domače province Daykundi. Za dostop do pritožnikove province Daykundi sta primerni dve poti, in sicer pot skozi provinci Wardak in Bamyan ali pot skozi provinci Parwan in Bamyan. V večini delov province Wardak so močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, zato sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel izkazati, tožena stranka pa ne izpodbiti, da je pot skozi navedeno provinco, ne glede na to, da bi pri tem morebiti prečkal kakšen relativno bolj varen okraj, zelo nevarna. Dodatno na to kažejo informacije, da so glavni vzroki za civilne žrtve terenski spopadi, ciljno usmerjani uboji, zračni napadi in neeksplodirane mine, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča,56 nakazuje na potencialno višjo stopnjo samovoljnega nasilja v tej provinci. Poleg tega takšni napadi po naravi stvari (terenski spopadi, zračni napadi, neeksplodirane mine) v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko ogrožajo tudi osebo, ki skozi provinco le potuje.

Sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene tožene stranke iz izpodbijane odločbe glede varnosti poti skozi Parwan, ker je ta ne vsebuje, niti ne more slediti navedbam tožene stranke iz omenjene pripravljalne vloge z dne 27. 9. 2018, da bo moral tožnik res potovati skozi navedene okraje in, kar je še bolj bistveno, samo skozi te okraje. Po drugi strani pa je tožnik uspel izkazati, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da so v nekaterih okrajih Parwana močno prisotne uporniške skupine, zlasti Talibani, in da so bili vodilni vzroki za civilne žrtve v provinci neeksplodirana ubojna sredstva/kopenske mine, ki so jim sledili ciljani napadi in terenski posegi. Neeksplodirana ubojna sredstva/mine in terenski posegi po oceni sodišča po naravi stvari pomenijo, da so v okoliščinah samovoljnega nasilja lahko resno ogrožene tudi osebe, ki skozi provinco potujejo, v povezavi z že omenjenimi osebnimi okoliščinami tožnika, ki kažejo na njegovo večjo ranljivost.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2018 tudi ni navedla vira, iz katerega črpa informacijo, da naj bi bila med Kabulom in Bamyanom vzpostavljena redna letalska linija (kar bi omogočalo tožniku, da se provincama Parwan in Wardak v celoti izogne), zaradi česar ta okoliščina ni z ničemer utemeljena. Posledično tožena stranka ni uspela izkazati, da bi se tožnik provincama Parwan in Wardak lahko izognil s potovanjem z letalom.